Arbitraža je mrtva, živela arbitraža

Zagreb – Objava ugledne in vplivne založbe Oxford University Press, da je škandal med arbitražnim postopkom v slovensko-hrvaškem sporu o meji med desetimi lanskimi dogodki, ki bodo najbolj vplivali na mednarodno pravo, je še sveža. Nič manj nepomembno pa ni, da se Hrvaška ni odzvala pozivu arbitražnega sodišča, da celovito predstavi svoje razloge za izstop iz arbitražnega postopka.

Je to pravzaprav dokaz več, da je arbitražni sporazum v slovensko-hrvaškem sporu o meji pokopan? Za Hrvaško gotovo. Spomnimo: ko je Hrvaška lani poleti po objavi prisluhov slovenskemu arbitru in agentki odstopila od arbitraže, je arbitražno sodišče, ki odloča o meji med Slovenijo in Hrvaško, novembra lani obema stranema naložilo, naj mu posredujeta dodatno gradivo – Hrvaška do 15. januarja, Slovenija pa do 26. februarja. Marca letos namerava opraviti novo zaslišanje obeh strani.

Vendar Hrvaška trdno podpira odločitev svojega sabora in levosredinske vlade, ki jo je takrat še vodil Zoran Milanović, da sporazum o arbitraži za Hrvaško ne velja več. Do arbitražnega sodišča, ki je po prepričanju uradnega Zagreba »okužen zaradi nezakonitega vpliva slovenske strani na sodnike«, se zato tudi vede, kot da niti ne obstaja, Hrvaška pa da več ni tako imenovana »stranka v postopku«.

Desnica sledi odločitvi levice

Hrvaška je svoj odstop od arbitražnega sporazuma razglasila sredi lanskega leta, ko se je, resda neuradno, že bíla predvolilna bitka pred parlamentarnimi volitvami. Takrat je v svoji usklajeni akciji hrvaška diplomacija, na čelu z zunanjo ministrico Vesno Pusić in premierom Zoranom Milanovićem z vsemi topovi in drugim orožjem streljala po Sloveniji. Kaj kmalu je bilo izpostavjeno, da je enostransko razglašen odstop od arbitražnega sporazuma Milanovićevi kukuriku vladi precej pomagal, da je čez noč izničila prednost opozicijske HDZ, ki je bila vse dotlej velika. Kar nekaj hrvaških analitikov (objektivnejših) političnega trenutka pa je enotnih, da je Slovenija bila in ostaja svojevrsten bazen za pridobivanje političnih točk in podpore hrvaške javnosti.

Zdaj se je Hrvaška znašla v novih razmerah. Oblast prevzema desna politična opcija, poziv arbitražnega sodišča, da še enkrat celovito predstavi svoje razloge za izstop iz arbitražnega postopka, pa je Hrvaška dočakala brez vlade in posledično zunanjega ministra. Tudi zato so v Haagu zaman čakali na hrvaški odziv.

Enoletni rok teče

Odziv pa se je le zgodil. Oglasil se je namreč mednarodni sekretar HDZ Miro Kovač, ki ga uvrščajo med najresnejše kandidate HDZ za novega zunanjega ministra, in zbranim novinarjem dejal, da »po odločitvah hrvaške vlade in sabora sporazum o arbitraži za Hrvaško ne velja več«. Dodal pa je tudi, da so (v stranki HDZ in parlamentarni koaliciji Domoljubna koalicija, Most, Bandić Milan 365; op. a.) prepričani, »da bomo našli rešitev na podlagi mednarodnega prava in v duhu prijateljskih odnosov«.

Da arbitražni postopek za Zagreb ne velja več, je v nedavnem pogovoru za tukajšnje medije dejala tudi hrvaška politologinja Tatjana Tomaić. Poudarila je, da je za Hrvaško arbitraže konec, rešitev spora pa je mogoče poiskati v novem arbitražnem postopku ali dvostranskih pogovorih.

»V zvezi s sporom zaradi meje smo prepričani, da bomo našli rešitev na podlagi mednarodnega prava in v duhu prijateljskih odnosov,« je izjavil, pravzaprav napovedal mednarodni sekretar HDZ Miro Kovač. Po drugi strani Slovenija vztraja pri stališču, da mora arbitražno sodišče opraviti svoje delo in dokončno določiti mejo med državama. Dejstvo pa je, da je s slovenskim ugovorom na hrvaški umik od sporazuma, ki ga je Ljubljana poslala 5. avgusta lani, začel teči enoletni rok skladno z dunajsko pogodbo in listino ZN o mirnem reševanju sporov. Če državi v teh 12 mesecih (do avgusta 2016) ne bosta našli mirne rešitve za spor, je mogoč nov začetek nekega novega arbitražnega postopka v slovensko-hrvaškem sporu o meji.