Avstrijske volitve: Petdeset odtenkov modre

Težavna sklepanja vladnih koalicij in strah pred svobodnjaki.

ned, 15.10.2017, 21:00
Da bi svobodnjaki dobili mandatarja za sestavo zvezne vlade, bi morali včeraj dobiti veliko večino glasov.

Dunaj – Za avstrijske in tuje analitike je bilo glavno vprašanje, ali se bo v avstrijski zvezni vladi spet znašla sporna svobodnjaška stranka, ki še vedno velja za skrajno desničarsko.

Da bi svobodnjaki, ki jih vodi Heinz-Christian Strache, dobili mandatarja za sestavo zvezne vlade, bi morali na današnjih predčasnih parlamentarnih volitvah dobiti res veliko večino glasov. Šele pod takšnim demokratičnim pritiskom javnosti bi moral nekdanji voditelj Zelenih Alexander Van der Bellen, ki se je na zadnjih predsedniških volitvah pomeril kot neodvisni kandidat, na začetku letošnjega leta pa zaprisegel kot 12. avstrijski predsednik, požreti svojo predvolilno obljubo, da mandata ne bo podelil članu stranke, ki je po njegovem mnenju protievropska. Toda duhove že ves čas predvolilne kampanje buri že misel na to, da bi stranka, ki se ji vsaj v tujini še ni uspelo otresti duhov svoje nacistične preteklosti, ponovno postala del vladajoče koalicije.

A to je povsem realna možnost, saj so se poleti celo socialdemokrati, ki so na zadnjih volitvah pred štirimi leti zmagali, po dolgem omahovanju in resnih notranjih razprtijah odločili, da bi tudi z njimi sestavili vlado. Ko se je pred 17 leti zadnjič zgodilo, da je svobodnjake takratni kanclerski mandatar in voditelj ljudske stranke Wolfgang Schüssel povabil v vlado, je Evropska unija prvič uvedla sankcije proti eni od svojih članic. Po volitvah leta 1999 je ljudska stranka, ki je bila prej (tako kot v zadnjem obdobju) manjša koalicijska partnerica socialdemokratov, pristala šele na tretjem mestu, a je dobila v parlamentu enako število sedežev kot svobodnjaki, ki so jo prehiteli za 415 glasov. Odzivi med drugimi, takrat zgolj 14 članicami EU so bili sprva ostri in odločni, med kritiki pa so prednjačili takratni francoski predsednik Jacques Chirac, nemški kancler Gerhard Schröder in belgijski zunanji minister Louis Michel. Ta je Avstriji celo zagrozil, da jo bodo vrgli iz Unije. »Preveč preprosto je reči, da moramo Avstrijo obdržati v EU za vsako ceno. Evropa lahko ostane tudi brez Avstrije. Ne potrebujemo je,« je takrat izjavil oče sedanjega prvega človeka belgijske diplomacije Charlesa Michela.

Tako kot je običajno za vse sankcije, niti tiste niso delovale. Povzročile pa so vsaj to, da so Avstrijci, ki so bili prej zelo naklonjeni članstvu v EU, zaradi pritiskov, ki so jih razumeli kot vmešavanje v avstrijske notranje zadeve, postali precej evroskeptični. Svobodnjaški politik in eden od podpredsednikov poslavljajočega se parlamenta Norbert Hofer, ki se je prebil v sklepni krog zadnjih predsedniških volitev, z vstopom njegove stranke v vlado pa se mu obeta položaj zunanjega ministra, je večkrat opozoril, da je njegova stranka bolj levičarska kakor kakšni ameriški demokrati. Toda svobodnjake še vedno bremeni to, da jih je sredi 50. let prejšnjega stoletja ustanovil nekdanji nacist in esesovski častnik Anton Reinthaller. Zanimivo je, da podobni očitki niso nikoli leteli na ljudsko stranko, ki je prav tako naslednica političnih tvorb, iz katerih so izhajali veliki antisemitski politiki in ustvarjalci avstrofašizma.



Jud proti Judu

Mednarodna javnost je bila ogorčena leta 2000, ko je kancler iz desničarske ljudske stranke v vlado povabil »modre«, kar je barva svobodnjakov, ki jih je takrat vodili kontroverzni, zdaj že pokojni Jörg Haider. A »črni«, kar je bila do pred kratkim barva ljudske stranke, dokler je ni novi voditelj Kurz spremenil v turkizno, niso bili prvi, ki so s »potomci nacistov« sestavili vlado.

Prvi je ta korak storil najbrž najuspešnejši voditelj avstrijskih rdečih socialdemokratov Bruno Kreisky. Ta je na parlamentarnih volitvah oktobra 1971 svojo stranko popeljal do nesporne zmage, po kateri so socialdemokratski poslanci zasedli kar 93 od 183 parlamentarnih sedežev. A ker se je Kreisky bal, da se to čez štiri leta ne bo ponovilo, je tik pred volitvami s takratnim svobodnjaškim voditeljem in nekdanjim esesovskim »Obersturmführerjem« Freidrichom Petrom sklenil tajni dogovor o sestavi skupne vlade. Bojazni Kreiskega se niso uresničile, saj so socialdemokrati leta 1975 volilni uspeh ponovili, toda dogovor je spoštoval.

Kakor je takrat trdil veliki lovec na nacistične zločince (in prijatelj avstrijske ljudske stranke) Simon Wiesenthal, je Kreisky v vlado pripeljal kar pet ministrov z nacistično preteklostjo, med njimi enega z neonacistično preteklostjo, notranjega ministra Otta Röscha. Kreisky, tudi sam Jud, ki so ga bili preganjali in zapirali nacisti ter se je moral med vojno zateči na Švedsko, je izjavil, da lahko sam oprosti nekdanjim nacistom, če so se spreobrnili v demokrate. Med dvema izjemno vplivnima Judoma se je razvila ostra polemika, ki je trajala dolga leta. Med njo je Kreisky Wiesenthala celo obtožil, da je sodeloval z gestapom, zaradi česar je leta 1986 lovec na naciste od takrat že nekdanjega avstrijskega kanclerja iztožil 270.000 šilingov odškodnine. 

Prijavi sovražni govor