Tiskane izdaje
V Milanu se je v eni izmed vil Silvia Berlusconija prvič srečala elita italijanske desnice v novi zasedbi. Nekdanji Vitez je na dogovor o oživljanju desnice povabil voditelja Severne Lige Roberta Salvinija in šefico rimske malo bolj trde desnice Giorgio Meloni. Dogovoru pravijo »pakt ob svečki«, saj so se zbrali za Berlusconijev 80. rojstni dan.
Nenavadno praznovanje jubileja so sklenili z dogovom, da ne bodo podprli Mattea Renzija in njegovega referenduma o ustavnih reformah, ker terjajo resnične reforme, ne samo kozmetičnih. Razen Berlusconijevega časnika Giornale in njegovih televizij medijska scena temu dogodku ni posvetila večje pozornosti. Nihče ni niti pomislil, da 80. rojstni dan lahko pomeni novo politično rojstvo. Pomemben del nekdanjega Berlusconijevega velikega političnega gibanja se je zadnja leta udomil tudi v vladni koaliciji, pri jaslih ob Matteu Renziju, ki bi bil rad vsaj po nastopaštvu podoben velikanoma italijanske politike v dvajsetem stoletju, Mussoliniju in Berlusconiju.
Silvio Berlusconi je obvladoval politično sceno celi dve desetletji, noben izmed povojnih politikov ni naenkrat vladal tako dolgo. Edini je končal svoj mandat. Čeravno ga zdaj ne jemljejo več tako zelo zares, saj nima več toliko denarja kot nekoč, je pravzaprav edini iz stare garde, ki je politično vsaj še malo živ, vsi drugi, tudi njegov glavni nasprotnik Romano Prodi, so že zdavnaj poniknili.
Osemdesetletnik je zaznamoval pomembno obdobje Italije. Ko se je po padcu berlinskega zidu občutno zmanjšalo ameriško zanimanje za vlogo Italije v svetovnem ravnotežju, ko so v Washingtonu priprli pipice in se je svojstvena politična zgradba, ki je temeljila na krščanski demokraciji, sesula v prah, je vskočil na pravo mesto v pravem trenutku.
Vzel je v roke zastave desnice, ko je korupcija odnesla krščanske demokrate in socialiste, komunisti pa so se izničili kar sami, ko ni bilo več denarja iz Moskve in tudi ne prispevkov za italijansko demokracijo iz Amerike.
Gradbeni podjetnik je prerasel v medijskega mogotca in se prelevil v politika, ki je z denarjem in medijskim vplivom držal v šahu vsaj pol države. V rokah je imel založbe, največje televizijske programe, reklamne agencije, banke, zavarovalnice, za jagodo na smetani pa še nogometni klub Milan, ki je bil v njegovem času v evropskih in svetovnih vrhovih.
Zmagoval je na volitvah, se poigraval z zavezniki in se rogal nasprotnikom, obdal se je z mladimi dekleti, najlepše in nadarjene je pripeljal tudi v politiko in vlado. Ko je izbruhnil škandal, ki ga je sam krstil za »bunga-bunga«, ga je vsaj pol Italije občudovalo, češ da se je še sposoben dejavno družiti z deklicami, ki so pol mlajše od njegovih otrok, druga polovica ga je obsojala.
Italija se tudi zaradi njega znašla na obrobju
Tudi v Evropi je Berlusconi pustil globoke sledi. Na slabše je spremenil odnos velikih do Rima, Italija se je znašla na obrobju. Ostala je sicer med sedmimi velikimi v svetovnem merilu, vsaj na odrih jo je bilo videti, niso pa je več upoštevali. Še zdaj je ne vabijo na odločilne pogovore ožjega vrha. Brez pomoči iz tujine se Italijani Berlusconija gotovo še ne bi znebili iz vladne palače. Pa jim je priskočila na pomoč Angela Merkel, ki se ji je večkrat hudo zameril, politično in osebno. Zbrcali so ga iz vladne palače Chigi, potem še iz parlamenta.
Pravljic je bilo konec, ukvarjal se je samo še s sodišči, ki jih je prej obvladoval in praviloma dosegal zastaranja številnih primerov. Desnica se je razkrojila podobno, kot se je prej levica. Na sceno je v praznini lahko stopil Matteo Renzi, ki prej nikoli ni stopil v rimske palače. Politične obrti se je učil pri katoliških skavtih, bil je samo župan v Firencah.
Vitez, ki ni več vitez, saj se je moral častem po škandalih, sodnih postopkih in izgonu iz parlamenta odpovedati, se je z realnim življenjem zares srečal šele to poletje. Junija ga je izdalo srce, operirali so ga in rešili, umaknil se je z velikega odra.
Po sestanku s političnima somišljenikoma, s katerima je sklenil »pakt ob svečki«, je včeraj praznoval rojstni dan še s petimi otroki in desetimi vnuki. Spremlja ga tudi trenutna ljubica, ki je pol stoletja mlajša od njega. Poslej se je namenil posvetiti predvsem družini. Pa utrjevanju desnice, seveda, je napovedal.
Nogometni klub Milan, ki je bil njegov ponos, je prodal Kitajcem. Televizije in vse druge firme še nosijo denar, pa še zdaleč ne toliko kot nekoč. Italijo je svetovna kriza pahnila v veliko hujše stiske kot njene evropske partnerice. Precej je k temu prispeval prav Berlusconi.
