Bo naslednja velika kriza italijanska?

Ko se je sesulo grško gospodarstvo, se je stresla Evropa, vsi smo plačevali, da so lahko Grki začeli vračati nemškim in francoskim bankam. Vse skupaj se je zdelo kot velikanski škandal z ogromnimi posledicami, a je bilo vendar komaj omembe vredno v primerjavi s problemom, ki se Evropi morda približuje zdaj. Problem, ki utegne postati vseevropski in lahko pretrese vso celino še bolj od brexita, je kriza italijanskih dolgov, propadanje italijanskih bank, ki ga je izhod Britanije iz EU še pospešil.

Italijanski dolgovi dosegajo 132 odstotkov BDP in presegajo 2300 milijard evrov. V primerjavi z italijansko krizo je bila grška minorna. Analitiki tej astronomski številki o dolgovih prištevajo strahoten padec, ki ga zdaj doživljajo italijanske banke, začenši z MPS, Monte dei Paschi di Siena, ki je izgubila že 90 odstotkov borzne vrednosti.

Najstarejša banka na svetu

Banko Monte dei Paschi di Siena so ustanovili že leta 1472, najstarejša banka na svetu je in še vedno uradno tretja največja banka v Italiji. V nič kaj manjši krizi pa niso tudi druge velike banke na Apeninskem polotoku. UniCredit, Banco popolare, Ubi in Intesa Sanpaolo so ob brexitu doživele hud udarec, ki mu analitiki neusmiljeno pravijo »trenutek resnice«. Italijansko povprečje bančnega padca po brexitu je 47 odstotkov.

Pa se podatki, zaradi katerih se evropskim bankirjem dlake postavljajo pokonci, ne končajo s tem. Italijanske banke, predvsem omenjene velike, imajo za dobrih 360 milijard evrov »zastrupljenih dolgov«, kar pomeni celih 22 odstotkov družbenega bruto proizvoda. Slaba banka, če jim jo bo uspelo postaviti na noge in če jo bosta Bruselj in Frankfurt odobrila, bo začela delovati z najmanj 360 milijardami slabih dolgov.

Najbolj cinični analitiki se zadnje dni, odkar se je začelo govoriti o dolgo znanih, pa širši javnosti dokaj skritih podatkih, sprašujejo, ali bo to jesen pred italijansko politiko le vprašanje o preživetju ali padcu Mattea Renzija kot obetavnega mladega reševalca domovine, ki si res prizadeva reformirati, kar je bilo zastarelo in zatohlo več kot pol stoletja, ali tudi še precej bolj usodna vprašanja.

Zlasti britanski in francoski analitiki se odkrito sprašujejo, ali bo logična posledica pričakovane jesenske akutne krize izhod Italije iz območja evra ali celo iz Evropske unije, ki so ji temelje betonirali prav v Rimu. Tako črni scenariji po prepričanju italijanske tradicionalne politike in poslovnih krogov ne pridejo v poštev. Nasprotno, uradni Rim si prizadeva, da bi Italiji po odhodu Londona priboril stari, že nekaj let izgubljeni položaj v Evropi.

Drvenje v prepad

Porajajoče se in vedno bolj vplivne politične sile, ki negirajo tradicionalno strukturo oblasti, pa si prizadevajo prav za izhod iz območja evra, za vrnitev opevane lire, ki je omogočala mahinacije z vrednostjo nacionalne valute in spodbujala izvoz. Tudi izhod iz evropske povezave se zdi mladim silam po britanskem referendumu logičen.

Nove sile na italijanskem političnem nebu, zlati Gibanje pet zvezd, ki s pomočjo širše javnosti galopira tudi na volitvah, so prepričane, da je vse, kar je ostalo od povojnega sistema krščanske demokracije in poznejše bipolarne delitve političnega prostora, vredno kvečjemu odvoza na smetišče.

Če se je stara struktura, ki so jo Američani skupaj z Vatikanom postavili na noge po vojni, zabubila v zastarelem družinskem kapitalizmu, je nova garnitura, ki je zrasla po demokrščanskem krahu zaradi korupcije, sprožila predvsem krizo zadnjega desetletja, ki so jo znale druge evropske države premagati, Italija pa se je pogreznila v blato.

Ob svetovni krizi leta 2008 je italijanska industrijska proizvodnja padla za petino, pa Rim tega ni hotel priznati, celo Evropska centralna banka je raje zamižala. Mario Draghi ni sprožil alarma, kar se mu utegne maščevati. Nobena izmed vlad, ki so si sledile v tem obdobju, ni znala ustaviti drvenja v prepad. Najprej takrat vsemogočni Berlusconi, potem Monti, ki so ga pripeljali kot odrešenika, potem Letta in naposled še Renzi, ki je prevzel oblast po blagem notranjem udaru na levi sredini, so vsi po vrsti sadili rožice in oznanjali hitro rast.

Italijo oktobra čaka referendum o ustavnih spremembah, ki naj pomagajo rešiti barko. Prav takrat, oktobra, bodo imeli tudi Avstrijci za Evropo vplivne in grozeče predsedniške volitve, Madžari pa se bodo na referendumu odločali o omejevanju kvot za prišleke. Vse bo šlo na roke nasprotnikom Renzijevih reform in podpornikom novih gibanj, ki zahtevajo slovo Italije od Bruslja in Frankfurta.