Tiskane izdaje
Zagreb – Te dni je demograf Stjepan Šterc izjavil, da je na Hrvaškem kar 400.000 fiktivnih volivcev, politične volje, da bi se tega problema lotili, ga odpravili in končno uredili volilne sezname, pa ni, saj tak kaos ustreza vsem.
Po zadnjih podatkih ministrstva za upravo je na volilnem seznamu 3,8 milijona volivcev na Hrvaškem in 765.035 v tujini. A ta številka se še zdaleč ne ujema z uradnimi podatki o številu prebivalcev, številu mlajših od 18 let in številu izseljenih iz Hrvaške. Zaradi tega je demograf Stjepan Šterc prepričan, da bi moralo biti na volilnih seznamih le 3,2 ali največ 3,3 milijona volivcev.
Na Hrvaškem se zgodba, povezana s številkami in volilnimi seznami, ponavlja od volitev do volitev. Mediji so že ničkolikokrat dokazali, da na volitvah glasujejo mrtvi, da množično volijo tudi Hrvatje iz BiH in tako spreminjajo voljo volivcev doma pa tisti z dvojnim državljanstvom, ki imajo na Hrvaškem prijavljeno fiktivno prebivališče (v nekaterih objektih, v katerih lahko živi ena družina, je bilo prijavljenih več kot dvajset ljudi), hkrati pa se je v nekaterih volilnih enotah sumljivo povečalo število prebivalcev, ne da bi bilo to mogoče upravičiti s podatki o nataliteti. Po nekaterih izračunih se je od leta 1992 volilni imenik iz »neznanih vzrokov« podaljšal za kar 800.000 imen. Volivci iz BiH pa so že dolgo tisti, ki – predvsem HDZ – pomagajo pri »popravljanju« volilnih rezultatov. Spremeni se nič, pa čeprav se te težave menda zavedajo vsi. Tudi v državni volilni komisiji.
Vukovar ostaja brez cirilice?
Ministrstvo za notranje zadeve napoveduje, da naj bi do volitev opravili preverjanje stalnih prebivališč, vendar o tem mnogi dvomijo. Je pa v javnost že prišel podatek, da naj bi bilo samo v Zagrebu kar 25.000 lažno prijavljenih stalnih prebivališč. Notranji minister Vlaho Orepić je k temu dodal, da so po vsej državi že odkrili 50.000 ljudi z lažnimi stalnimi prebivališči.
V Vukovarju pa hrvaški del prebivalstva že dolgo časa opozarja na domnevno veliko število Srbov, ki so tu le prijavljeni, živijo pa v sosednji Srbiji. Zato naj bi tudi bil delež v Vukovarju živečih Srbov tako velik (34,87 odstotka), da lahko na podlagi ustave zahtevajo uvedbo dvojezičnosti oziroma uporabo cirilice. Zato ni nenavadno, da si čimprejšnjih rezultatov policijskega čiščenja fiktivnih prebivališč želijo prav v Vukovarju, kjer »vojna« med zagovorniki uvedbe dvojezičnih, latiničnih in ciriličnih, napisov in nasprotniki še kar traja. Če se bo pokazalo, da je Srbov v Vukovarju veliko manj, kot je pokazal popis in če bodo pobrisali toliko in toliko tistih, ki imajo v Vukovarju »le« stalno prebivališče, živijo in bivajo pa v Srbiji ali kje drugje, potrebe po dvojezičnosti v Vukovarju več ne bo. Saj več ne bo pravne podlage, ki narodnim manjšinam zagotavlja pravico do lastnega jezika in pisave.
Orepić je v nedavnem pogovoru za Večernji list dejal: »Priče ste, kako me v zadnjih dneh samooklicana desnica obtožuje, da s seznama črtamo volivce iz Imotskega, Vrgorca, torej z območij, kjer prevladuje volilno telo HDZ. Nihče si noče priznati resnice. Menim pa, da bi že v tem trenutku, če le zbrišemo vsa lažna stalna prebivališča, podatki pokazali, da v Vukovarju živi manj kot 30 odstotkov Srbov. Če je to edina oporna točka zagovornikov uvedbe dvojezičnih napisov v Vukovarju, potem te točke ne bo več. Srbska manjšina je pač manipulirala z nelegalnimi prebivališči.«
Seznami, seznami …
Poltretje leto je star register hrvaških braniteljev iz domovinske vojne med letoma 1991 in 1995, ki ga je v začetku leta 2013 objavilo hrvaško ministrstvo za veterane. Na njem je 501.666 imen. Zgodba o številkah na seznamu pa ima tudi svojo zgodovino in pomeni manipulacijo. Namreč: prvi predsednik Franjo Tuđman je leta 1998 izjavil, da je bilo na Hrvaškem »največ 370.000 braniteljev«. Sledil je podatek iz leta 2003, ko je javnost neuradno izvedela, da jih je bilo nekaj več kot 400.000, dve leti pozneje je ministrica za branitelje Jadranka Kosor uradno dejala, da jih je bilo 489.407, zdaj jih je nekaj več kot pol milijona.
In kaj lahko se zgodi, da bo Hrvaška kmalu dobila še en seznam – sodelavcev Udbe. »Tako bi se vsaj vedelo, kdo je kaj počel,« meni sodnik zagrebškega županijskega sodišča Ivan Turudić, ki je izrekel sodbo, da je treba agenta Udbe Perkovića in Mustaća izročiti nemškemu pravosodju, pa tudi tisti, ki je izrekel »zgodovinsko« sodbo Ivu Sanaderju zaradi vojnega dobičkarstva.
