Tiskane izdaje
Danes so Italijani odšli na volišča, glasovali so o ustavni reformi, ki jo je predlagala vlada Mattea Renzija. Decembrski referendum – prvič, ko je Italija volila v mesecu božičnih praznikov – je bil namenjen ukinitvi polnega bikameralizma in poenostavitvi političnega odločanja.
Kot kažejo rezultati vzporednih volitev, je predlog Renzijeve vlade na voliščih pogorel, saj naj bi nasprotniki reform slavili s prepričljivo prednostjo. Televizija Rai je tako na podlagi vzporednega glasovanja objavila projekcijo, po kateri je Renzijevo reformo podprlo med 42 in 46 odstotkov volivcev, 54 do 58 odstotkov pa se jih je izreklo proti. Še dve meritvi sta postregli s podobno prepričljivim rezultatom, več kot 10 odstotnih točk »težko« prednosti za nasprotnike reforme.
Če bo obveljal tak rezultat in premier Renzi ne bo snedel svojih obljub, da bo v primeru poraza na voliščih odstopil, se Italijanom bržkone obeta tehnična vlada, ki bo nasledila sedanjo, možne pa so tudi predčasne volitve.
Kaj je predlagala Renzijeva vlada
Predlagano reformo imenujejo tudi »zakon Boschi« po ministrici Marii Eleni Boschi, ki je skupaj s premierom podpisala predlog. Ta predvideva pomembne spremembe, predvsem drastično zmanjšanje vloge 315-članskega senata na samo sto senatorjev, pravzaprav ga spreminja v zbornico predstavnikov občin in dežel. Gre za odpravo dveh enakovrednih domov parlamenta, sistema torej, ki je omogočal blokade pri sprejemanju zakonodaje.
Uravnoteženi bikameralizem pomeni parlamentarni sistem, v katerem imata oba domova enako moč, v italijanskem sistemu morajo vse zakone, običajne in ustavne, potrditi tako poslanci zbornice kot senatorji. Z novo reformo bi dvodomnost parlamenta ostala, toda poslanska zbornica in senat republike bi dobila drugačni funkciji. Samo še za nekatere vrste zakonov bi bila potrebna potrditev obeh domov: med drugim za ustavne zakone, zakone o sodelovanju Italije v evropski politiki, za ostale bi bila potrebna le potrditev v poslanski zbornici. Zagovorniki reforme poudarjajo, da bi to omogočilo bistveno hitrejše sprejemanje zakonodaje, večina zakonov bi lahko stopila v veljavo deset dni po potrditvi v spodnjem domu.
Najobsežnejša reforma
Reforma se nanaša na eno tretjino ustave, 47 členov od 139, in je najobsežnejša italijanska reforma po letu 1948. Spomladi sta jo potrdila oba domova parlamenta, v nedeljo so v skladu z 38. členom ustave o njej odločali državljani. Ustavni referendum ne predvideva kvoruma, njegova veljavnost ni odvisna tega, koliko ljudi je prišlo na volišča, rezultat bo veljaven ne glede na volilno udeležbo.
Izid referenduma je bil vseskozi negotov. Od vsega začetka so mnenja o reformi zelo različna, Renzi se je spopadal tudi z levim krilom v lastni Demokratski stranki, nasprotniki so prepričani, da bi ustavne spremembe prenesle preveč moči iz parlamenta na vlado, moč bi se nevarno skoncentrirala v premierovih rokah. Glasovanje, prvotno načrtovano za oktober, je vlada v upanju, da bo prepričala volivce in zbrala podporo, prestavila na skrajni, decembrski rok.
Javnomnenjske raziskave pred dvema tednoma – italijanska zakonodaja prepoveduje objavo anket 15 dni pred volitvami oziroma referendumom – so kazale sedem do desetodstotno prednost nasprotnikov reforme. Eden od pomembnih vidikov opredeljevanja je bil tudi odnos med severom in jugom Italije, Mezzogiorno je precej manj naklonjen spremembam, politični opazovalci opozarjajo, da država potrebuje resen razmislek o neocentralizmu. Kakor drugod po Evropi je bil italijanski referendum predvsem opredeljevanje do dveinpolletne vladavine Mattea Renzija. Izrazito politični pomen mu je dal premier sam, ko je morebitno nespremenljivost političnega sistema povezal s koncem svoje politične kariere, zato ga je opozicija legitimno dojela kot priložnost zrušenje vlade.
Renziju je uspelo vzpostaviti določeno stabilnost Italije, ta je zanjo redkost, njegov odhod bi pomenil konec nekega političnega obdobja v državi, ki je tretje največje gospodarstvo evrskega območja. Medtem ko bi bila morebitna potrditev ustavne reforme njegova velika osebna zmaga, bi zavrnitev in odstop verjetno imela za posledico tehnično vlado, predsednik Sergio Mattarella bi začel z iskanjem novega predsednika vmesne vlade. To bi bil že četrti premier, ki bi prišel na oblast brez volitev. Po Mariu Montiju in Enricu Letti, predsednikoma dveh tehničnih vlad med leti 2011 in 2014, je tudi Matteo Renzi neizvoljeni premier. Možnost so tudi predčasne volitve, za volitve poleti 2017 se zavzema Demokratska stranka, pred tem bi bila potrebna reforma volilnega sistema.
Evropske primerjave
Medtem ko je Italija ravnokar odločala o spremembi simetričnega bikameralizma in drastičnem zmanjšanju senata, pa v različnih evropskih državah senati zelo različno delujejo. V nekaterih, recimo na Švedskem, Danskem in Finskem, so parlamenti enodomni; drugod, denimo v Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji, njen parlament velja za mater vseh parlamentov, in Španiji so dvodomni.
Francoski parlament sestavljata senat in narodna skupščina, v njem je 577 poslancev in 348 senatorjev. Slednje izbira kolegij oziroma 150.000 lokalnih funkcionarjev, vse zakone morata sprejeti oba parlamentarna domova, pri čemer obstaja omejitev dveh parlamentarnih branj.
Nemški senat (bundesrat), ne predstavlja ravno drugega doma parlamenta ob bundestagu, spodnjem domu. Nemčija je zvezna parlamentarna republika in bundesrat, ki je predstavniški svet nemških dežel, ima samo 69 članov, o nekaterih zadevah ima omejeno zakonodajno moč, še posebej, ko gre za nemške dežele. Samo bundestag lahko izreče zaupnico vladi, za potrditev ustavnih reform pa je potrebna dvotretjinska večina tudi v bundesratu.
