Tiskane izdaje
Zagreb – Volitve predsednika Hrvaške bodo zadnje dni v decembru ali prve v januarju prihodnje leto. Osrednja tekmeca bosta dosedanji predsednik Ivo Josipović (SDP) in hadezejeva kandidatka Kolinda Grabar Kitarović. Ne glede, da je datum volitev še neznanka, se obe strani že obstreljujeta »s težkim orožjem«.
Ivo Josipović in Kolinda Grabar Kitarović ne bosta edina kandidata, saj je že nekaj časa znano, da se jima bo bržkone pridružil še šef stranke Hrvaška zora (prav tako z desnega političnega prostora) Milan Kujundžić, ki se je sicer že zdavnaj aktivno vključil v »obstreljevanje« med levico in desnico, nekaj kandidatov pa je tudi že napovedalo najverjetnejši vstop v predsedniško volilno igro. Prvega moža Zagreba Milana Bandića – ki se je, kot je nekajkrat sam dejal, »resno spogledoval z možnostjo kandidature« in izjavljal, »če že dokazujem, da znam voditi Zagreb, kako ne bi znal voditi države« – tokrat ne bo v igri, saj sedi v preiskovalnem priporu v zagrebškem Remetincu.
Omenjeni kandidati – Josipović, Grabar Kitarovićeva in Kujundžić – že nekaj časa ustvarjajo prave vrtince na hrvaškem političnem prizorišču, ki je že tako ali tako začinjeno s skoraj 20-dnevnim protestom veteranov invalidov hrvaške domovinske vojne, gospodarsko in socialno krizo, ugotovitvami EU, da se Hrvaški ne piše nič dobrega še najmanj eno leto, zahtevo za referendumom zoper oddajo dobrih 1000 kilometrov hrvaških avtocest v koncesijo …
Kandidati se v javnosti prikazujejo vsak na svoj način, s katerim si želijo izboriti kar se da najboljši izhodiščni položaj za začetek predvolilne predsedniške kampanje – kadar koli se bo ta pač začela.
Vsak na svoj način
Ivo Josipović se s položaja zdajšnjega predsednika države vede precej umirjeno. Čeprav se tudi sam v zadnjem času rad pokaže oziroma udeleži čim več dogajanj na različnih koncih in krajih Hrvaške. V konkretne dnevnopolitične zadeve se ne vtikuje, raje ostaja na površini, v pogovorih za medije pa daje vedeti, da »je pač predsednik vseh državljanov« in ne le levega ali desnega pola. Javnomnenjske ankete mu sicer dobro kažejo, čeprav se razlika med njim in hadezejevo kandidatko Kolindo Grabar Kitarović občutno manjša.
Se je pa 46-letna Grabar Kitarovićeva, nekdanja hrvaška zunanja ministrica in donedavna pomočnica generalnega sekretarja zavezništva (Nato) za javno diplomacijo, v dosedanjem delu predpredvolilne kampanje že nekajkrat znašla v precejšnji godlji. Ne le v godlji, ampak so jo mediji odkrili v – laži. Za povrh se je zapletla še z »generalsko zgodbo«.
Raje v preteklost kot prihodnost
Zagrebški Jutarnji list (ki velja za levi politični opciji naklonjeno glasilo) je namreč odkril, da je donedavna pomočnica generalnega sekretarja zavezništva za javno diplomacijo še kar zaposlena v Natovem birokratskem aparatu, saj je svoje delovno mesto le zamrznila in ne, kot je sama zatrjevala, končala svoje poslanstvo in se vrača na Hrvaško. Čas njenega sodelovanja v predpredvolilni predsedniški kampanji je pravzaprav njen – neplačan dopust, je še odkril časnik. Posledično je to dalo slutiti, da naj bi se Grabar Kitarovićeva po morebitnem neuspehu na volitvah vrnila v Bruselj, kljub njenim javnim zagotovilom, da se za stalno vrača na Hrvaško. »Zategnila si je zanko okoli vratu,« so v reviji Globus njeno laž komentirali »neimenovani hadezejevi sogovorniki«.
Ko se je primer vsaj delno pomiril, se je zgodil še en. V enem od govorov je dala vedeti, da si bo kot predsednica države za svetovalce izbrala nekaj pred štirinajstimi leti na hitro (in prisilno) upokojenih generalov in drugih častnikov. Leta 2000 je namreč takratni hrvaški predsednik Stjepan Mesić skupino častnikov, na čelu z generalom Gotovino, na hitro prisilno upokojil, saj je sam, skupaj z državnim vrhom, presodil, da so generali na čelu z Gotovino le korak od tega, da izvedejo državni udar. »Častniški proglas«, s katerim so se generali menda uprli kriminalizaciji domovinske vojne in aretacijam hrvaških častnikov, ki jih je Haag sumil vojnih zločinov, je predsednik države pospremil z znanimi besedami: »Tistim, ki hočejo spodkopati državo s pamfleti, sporočam, da so igrali na napačno karto in da od danes niso več generali Hrvaške vojske. Kdor se hoče ukvarjati s politiko, ima do tega vso pravico. Dokler pa je v tej vojski, ne bo pisal političnih pamfletov.«
Hadezejeva kandidatka je iz formalina potegnila omenjeno zgodbo in vnovič razvnela strasti iz preteklosti, in, kar še zdaleč ni nepomembno, med levico in desnico.
Nekateri med podpisniki omenjenega Častniškega proglasa so se že oglasili in dali vedeti, da ne bodo sodelovali v kampanji za ali proti predsedniškim kandidatom (Damir Krstičević je že podprl Grabar Kitarovićevo), nekateri molčijo, med njimi tudi Ante Gotovina.
To pa je tudi tema, zaradi katere se je oglasil najverjetnejši kandidat Milan Kujundžić, sicer zdravnik, ki mu ankete pripisujejo med 7- in 9-odstotno podporo volivcev, in ki je dal vedeti, da ni prav, da kdorkoli zlorablja hrvaške generale, a hkrati dodal, da je »vsem znano, koliko hudega je poteza Stjepana Mesića povzročila podpisnikom Častniškega proglasa«. Je pa sam, ko je polagal venec na grobove ob dnevu spomina mrtve, to storil ob navzočnosti enega od podpisnikov omenjenega proglasa, in sicer upokojenega generala Davora Domazeta, ki je prav Kujundžiću izrekel popolno podporo v prihajajoči predsedniški kampanji.
Do uradnega začetka predvolilne kampanje za predsednika Hrvaške je še daleč. Do takrat se bodo za tekmo zagotovo »prijavili« še novi kandidati. Vse bolj pa postaja jasno, da bo osrednja nit kampanje preteklost, od katere na Hrvaškem nikakor ne morejo pobegniti. In ne glede na dejstvo, da se je, kot ugotavlja EU, najmlajša članica evropske družine znašla v enakem ali celo hujšem ekonomskem in socialnem položaju, kot se je pred njo Grčija.
