Tiskane izdaje
Zagreb – Hrvaška se je v petek poslovila od publicista, scenarista, zgodovinarja, založnika in politika Slavka Goldsteina. Bolj natančno povedano, od vsestranskega intelektualca, ki je bil med drugim urednik hrvaških izdaj Cankarjeve založbe, se je poslovil levi oziroma liberalni del Hrvaške.
Čeprav je bil Goldstein ustanovitelj in predsednik prve sodobne hrvaške politične stranke HSLS, ni bilo na pogrebu nikogar iz sabora in vlade. Premier je poslal vljudnostni izraz sožalja v enem samem stavku. Goldstein je bil med drugim predsednik judovske skupnosti v Zagrebu, zato so ga pokopali po judovskem obredu, na katerem so bili navzoči tudi predstavniki Srbske pravoslavne cerkve in drugih verskih skupnosti. Zelo očitno ni bilo predstavnika katoliške cerkve. Pogreb je pokazal tipično podobo hrvaških ideoloških delitev, ki zadnje čase niso prihranjena niti porokam. Potem je sledil v nedeljo šok.
Veselje ob smrti
Hrvaški duhovnik Mili Plenković je na svojem profilu na facebooku objavil, da »ga je še posebno vzradostila novica, da je umrl Slavko Goldstein«. Že pred tem so katoliški duhovniki s svojimi izjavami in dejanji šokirali javnost. Poleg že ustaljenih pedofilskih afer velja še omeniti nedavni primer nekega duhovnika, ki je zavrnil obhajanje otroka z Downovim sindromom, ali pa nekega drugega duhovnika, ki je s svojo ljubimko oropal lastno župnijo. Da ne omenjamo škofa Vlada Košića in njegove maše zadušnice za Anteja Pavelića, nezadovoljstva zaradi umika plošče z ustaškim pozdravom in vsakodnevnega preklinjanja »rdečih«.
Hvarski župnik Mili Plenković pred leti. Foto: Vanja Nezirović
Zakaj je Plenkovića tako razveselila Goldsteinova smrt? Po lastnih besedah je vesel, ker »je s svetovnega odra izginil še en sovražnik Hrvaške«. Goldstein je bil najprej liberalni intelektualec, ki je s ponosom poudarjal svoje sodelovanje v partizanskem gibanju. Ni bil ljubljenec nobenega režima, ne komunističnega ne režima Franje Tuđmana; njega je leta 1993 javno pozval k odstopu. Goldstein je kot prepričan antifašist objavil nekaj opaznih knjig o Titu in drugi svetovni vojni (biografija Tito očeta in sina Slavka in Iva Goldsteina je prevedena tudi v slovenščino), prav tako o vlogi katoliške cerkve in blaženega kardinala Stepinca. Zastopal je mnenje, da bi lahko kardinal (kakor tudi drugi) naredil veliko več za preprečitev genocida nad Judi, Srbi in Romi. Že na začetku se ni jasno opredelil do rasne zakonodaje. V trenutku, ko Vatikan omahuje v zvezi z razglasitvijo Stepinca za svetnika, se z zastopanjem takšnih stališč tvega etiketa »sovražnika vsega hrvaškega«.
Primitivizem kot trend
Duhovnik Plenković je poskušal najprej braniti sramotno objavo, češ »da ne vidi v njej ničesar spornega«, pozneje pa jo je (verjetno na prigovarjanje koga drugega) kljub vsemu izbrisal. Ni pomislil, da bi se družini pokojnika opravičil, kar bi bil minimum dostojnosti. Po obsodbi Državljanske liberalne zveze in zahtevanemu opravičilu se ni oglasila niti Splitsko-makarska nadškofija. To pa je tisto, kar je skrb vzbujejoče. Očitno ima cerkveni vrh že od devetdesetih let dvojne kriterije glede političnega delovanja duhovnikov. Cerkev je na primer tolerirala mandat patra Tomislava Duke, hadezejevca, v hrvaškem saboru, toda levo oziroma liberalno umerjenega duhovnika Ivana Grubišića je zaradi nezdružljivosti poslanskega in duhovniškega poklica takoj suspendirala. Nihče iz cerkvenih krogov ne vidi ničesar spornega v tem, da škof Košić nastopa na Thompsonovih koncertih, ki se redno začnejo z »za dom spremni«. Najverjetneje ne bi tako dobrohotno gledali na nastop duhovnika ali škofa na koncertu Let 3.
Vse dokler cerkveni vrh oziroma v tem primeru splitsko-makarski nadškof Marin Barišić ne bo ukrepal in obsodil sramotnega in nekrščanskega dejanja, je težko govoriti o posameznem primeru nekega primitivca. Bolj gre za trend.
