Dunajski vrh »velikih« v senci pariških dogodkov

Dunaj – Sobotno nadaljevanje pogajanj o sirski krizi je na Dunaju potekalo v senci dogodkov v Parizu. Ti so pripomogli k temu, da so se predstavniki 17 držav dogovorili, da bodo za pogajalsko mizo o usodi te razpadajoče države že do konca leta povabili tudi »neteroristične« sirske upornike.

Upornike naj bi v pol leta toliko pomirili s sedanjimi oblastmi, da bodo lahko sestavili prehodno vlado; pod njeno taktirko in nadzorstvom Združenih narodov naj bi v prihodnjem letu in pol spremenili ustavo in izvedli nove predsedniške volitve.

Če je napadalcem v francoski prestolnici kaj uspelo doseči, je to, da »so nas spodbudili k še bolj trdemu delu, da bi dosegli napredek pri reševanju krize, s katero se spoprijemamo«, je ameriški zunanji minister John Kerry povzel to, kar so v soboto govorili tudi njegovi kolegi iz Francije, Rusije, Nemčije, Jordanije in Saudske Arabije. Nasprotja še vedno ostajajo, je priznal prvi mož ameriške diplomacije, a njim navkljub se je pogajalcem uspelo dogovoriti o marsičem, kar je kot ruski predlog že pred pogovori krožilo med njimi. Največji kamen spotike je še vedno sirski predsednik Bašar al Asad, ki ga podpirata Rusija in Iran, večina zahodnjakov, na čelu z ZDA, in sunitske arabske države pa ga krivijo za vojno in hočejo njegov čimprejšnji odhod z oblasti. Saudski zunanji minister Adel al Džubeir je na Dunaju odkrito povedal, da bo njegova država bodisi podprla politični proces, ki ga bo umaknil po mirni poti, bodisi bo še naprej podpirala opozicijo, ki ga hoče s silo vreči z oblasti.

Kdo so »zmerni« uporniki?

O takšnem »mirnem« političnem procesu so se zdaj pogajalci v avstrijski prestolnici dogovorili. Kako se njihovi dogovori uresničujejo, bodo preverili do 14. decembra, ko se morajo spet sestati, vsekakor pa se po njihovih sklepih do konca tega leta že morajo za skupno mizo posesti predstavniki sirskih oblasti in opozicije. A to ne bo lahka naloga, saj se mednarodni pogajalci še vedno ne strinjajo o tem, kdo so v Siriji oboroženi »zmerni« uporniki, kdo pa teroristi. Da med slednje sodi tako Islamska država kot z Al Kaido povezana Fronta al Nusra, se strinjajo vsi, zaplete se pri ostali množici uporniških skupin. V Moskvi so že večkrat dejali, da nimajo nič proti pogajanjem z »zmernimi« uporniki, če bi jim jih kdo znal pokazati, Turčija in Saudska Arabija bi med njih uvrstili tudi nekatere skrajne sunitske islamistične skupine, ni pa tudi jasno, kaj bo s pripadniki skupine Hezbolah, ki je priskočila na pomoč predsedniku Asadu. O tem, kdo je terorist, kdo pa legitimni udeleženec pogajanj o prihodnosti Sirije, bo odločala Jordanija, uradne sirske oblasti pa so svojo pogajalsko skupino že sestavile, je po sobotnem srečanju povedal ruski zunanji minister Sergej Lavrov.

»Sirskemu ljudstvu nočemo vsiliti naše kolektivne volje, prav nasprotno,« je dejal njegov ameriški kolega Kerry. Sodeč po njegovih zadnjih izjavah so se zdaj tudi ZDA sprijaznile s tem, da Asadov odhod z oblasti ni več nujni pogoj za rešitev krize in da bodo o tem, kdo bo njihov voditelj, najkasneje čez leto in pol odločili sami Sirci. A ni nujno, da se s tem tudi ti strinjajo. »ZDA, Rusija in svetovne sile, ne pa tudi Sirija, so se sporazumele o sirskem mirovnem načrtu,« se je glasil naslov komentarja na ameriškem spletišču Slate, v njem pa vedno dobro obveščeni Joshua Keating opozarja, da se tudi Sirski nacionalni koaliciji, opozicijski skupini, ki jo odkrito podpira Zahod, zdi 18 mesecev precej premalo časa, da bi jim v državi, ki jo že več kot štiri leta pesti vojna, uspelo pripraviti dostojne volitve; po njihovem bi potrebovali vsaj dve do tri leta.