Tiskane izdaje
Zagreb – Dva datuma v bližnji prihodnosti utegneta nekaterim na Hrvaškem povzročiti kakšen siv las več. Prvi je že nedelja, 10. aprila, ko mnogi na skrivaj nazdravijo dnevu ustanovitve fašistične NDH (Neodvisne države Hrvaške), in drugi 22. april, ko se spominjajo žrtev genocida iz leta 1945; takrat se je majhna skupina preživelih ujetnikov prebila iz ustaškega taborišča Jasenovac. Zapleti so se že začeli.
Koordinacija hrvaških židovskih občin se je že odločila, da jih na spominsko prireditev v Jasenovac 22. aprila ne bo, ker država »zamegljuje resnico o ustaštvu in ustaših«. Zato bodo 15. aprila pripravili svojo prireditev. Predsednik skupnega odbora hrvaških židovskih občin Ognjen Kraus je v obrazložitvi odločitve med drugim dejal, da Hrvaška ne naredi nič, da bi se uprla valu ustaštva. Dodal je, da so se prav Židje, ki so se kot del uradne delegacije udeleževali spominskih slovesnosti v Jasenovcu, nenehno prilagajali protokolu, čeprav se z njim sploh niso strinjali. »Zdaj je tega dovolj, pika na i pa je zagotovo relativizacija in revitalizacija ustaštva na Hrvaškem,« je še dejal Kraus.
V romski skupnosti se o tem, ali bodo sodelovali na spominski slovesnosti, še niso odločili, kaj lahko pa se zgodi, da tudi njih ne bo. Prav tako še ni gotov prihod predstavnikov Srbskega narodnega sveta, saj se, kot meni njegov predsednik Milorad Pupovac, tudi Srbi srečujejo s podobnimi težavami kot Židje. Za zdaj je edini, ki je prihod v Jasenovac potrdil, predsednik Zveze antifašističnih borcev Franjo Habulin.
Kot je za medije sporočila direktorica spominskega centra Jasenovac Nataša Jovićić, tudi svetovalka predsednice Kolinde Grabar - Kitarović za vprašanja, povezana s holokavstom, ji je žal, da predstavnikov Židov ne bo v Jasenovcu, obžalovanje pa je izrekla tudi tehnokratska vlada desne Domovinske koalicije. Mimogrede: direktorica jasenovškega spominskega centra Jovičićeva je bila prva uradna »oseba«, ki jo je sprejel Zlatko Hasanbegović v funkciji ministra za kulturo. Njun pogovor je trajal štiri ure in pol. Osrednja tema je bil koncept sprememb postavitve spominskega parka Jasenovac (o čemer se razprave vlečejo že desetletje), minister pa je po besedah direktorice dejal: »Bomo videli, kako bomo s tem, ko pridem v Jasenovac. Tam namreč še nisem bil.«
Film Jasenovac – resnica zakuhal razmere
Da je situacija še bolj vroča, pa je pred dnevi poskrbela še promocija najnovejšega filma režiserja Jakova Sedlarja in scenarista Hrvoja Hitreca z naslovom Jasenovac – resnica (Jasenovac – istina). Dokumentarec je močno razburil hrvaške Žide, še posebno uglednega zgodovinarja in publicista Slavka Goldsteina, ki je dejal, da prikazuje izmišljotine in konstrukte brez pravih dokazov. S tem je mislil na osrednje sporočilo filma, ki pravi, da so partizani v Jasenovcu pobili več ljudi kot ustaši.
Na predstavitvi filma v zagrebškem kinu Evropa se je sicer trlo uglednežev z desne strani političnega parketa, med gosti je bil tudi minister za kulturo Zlatko Hasanbegović. Ko so ga novinarji povprašali za mnenje, je odvrnil, da so »taki filmi najboljša pot za odpiranje tabujev hrvaške preteklosti«.
V dokumentarcu, v katerem so nekateri hrvaški novinarji, ki so bili kritični do odnosa države do Jasenovca, označeni za »liberalne fašiste«, se omenja tudi število žrtev v Jasenovcu, kar je tudi eden od podatkov, ki zgodovinarje begajo, saj njihovo natančno število ni bilo nikoli ugotovljeno. Po prepričanju avtorjev filma jih ni bilo več kot 15.000; preminuli predsednik Franjo Tuđman jih ni priznal več kot 34.000. Po podatkih na podlagi prvih ekshumacij v 60. letih je v ustaških taboriščih smrti umrlo pol milijona Srbov, 80.000 Romov, 32.000 Židov in več deset tisoč protifašistov različnih narodnosti. Po oceni Centra Simona Wiesenthala je bilo v njih umorjenih 600.000 ljudi, genocid v NDH pa je ostal nepriznan in nekaznovan.
Skrivnostna nedelja
Še pred 22. aprilom pa se bo bržkone pod plaščem skrivnostnosti in v bolj zaprtih krogih dogajalo še nekaj. Nobena skrivnost ni, da 10. aprila, na dan ustanovitve Neodvisne države Hrvaške (NDH). številni Hrvati v državi na skrivaj, zunaj nje pa odkrito in brez zavor nazdravijo, nekaj pa se jih odpravi tudi k maši, ki jo ob tej priložnosti darujejo v eni od zagrebških cerkva. Že kakšen dan prej vnovič postane močno dejavna tudi družbena mreža, še posebno tista z naslovom Priznam! Hrvat sem!, ki ima kar 149.080 »prijateljev«, na naslovni strani pa so pod ustaškim grbom trije vojaki: srednjeveški, ustaški in vojak domovinske vojne.
Posebni večstranski dodatki časnikov in tednikov o tem, kako je nastala NDH, in dnevih, ki so spremenili hrvaško zgodovino, o ustaški vojski v emigraciji in podobnem so le jagoda na torti aktualnega trenutka. Dodajmo še, da je moralo v dogajanje poseči celo ustavno sodišče in prepovedati ime ulice v eni od hrvaških vasi, ki se jo je lokalna oblast že pred poldrugim desetletjem odločila poimenovati Ulica 10. aprila.
