Tiskane izdaje
Kakih petdeset dni pred referendumom o ustavni reformi Italija še vedno ne ve, kako bo volila novi senat, in niti, kako bo volila poslance v zbornici. Volilni zakon italicum bo menda spremenjen, premier hoče na ta način pomiriti duhove v lastni stranki. Dvomov, povezanih z reformo, je na pretek.
Že več mesecev je Demokratska stranka razdeljena, stališča o reformi, o čemer bodo Italijani glasovali decembra na referendumu, so daleč vsaksebi. Premier Matteo Renzi se poskuša izogniti razkolu in z obljubo nekaterih sprememb miri nasprotnike v lastnih vrstah.
Pred kakim tednom so se Demokrati znašli skoraj na robu razpada, večina in manjšina v stranki je na sestanku predsedstva potrdila nasprotna stališča o ustavni reformi, te pomenijo odločilno politično preizkušnjo za predsednika vlade. Reformo je italijanski parlament potrdil spomladi, referendumska kampanja traja že dolgo, vendar je na začetku premieru kazalo razmeroma dobro, zdaj je izid negotov. Povezan je tudi z vprašanjem, ali lahko v današnji dobi sploh kak referendum uspe. Najbolj izstopajoč primer je britanski: ministrski predsednik je na referendum stavil vse – in vse je izgubil.
Samotni Renzi
Renzi upornikom v svoji stranki ponuja določene koncesije, revizijo volilne zakonodaje. Manjšina v PD namreč nasprotuje ustavnim spremembam in z njo povezani volilni zakonodaji – italicum ni del ustavne reforme, vendar sta obe stvari povezani. Njihov očitek leti na preveliko moč vlade oziroma njenega predsednika. Opozarjajo, da je slednje nevarno za demokracijo. Stara garda, med drugim nekdanji premier Massimo D'Alema in bivši predsednik stranke Pierluigi Bersani, je napovedala, da bo na referendumu 4. decembra glasovala proti ustavnim spremembam.
Premier je prejšnji teden predlagal, naj predsedstvo stranke, v katerem bi bil vsaj en predstavnik omenjene manjšine, pripravi nov zakon. Vendar je strankarsko manjšino, ki zahteva spremembe, razočaral z novico o modifikacijah volilne zakonodaje šele po referendumu. Renzi sicer računa, da ima za ukinitev dvodomnega parlamentarizma in okrepitev centralne vlade na svoji strani strankarsko večino, medtem ko so vse opozicijske stranke proti. Ustavna reforma, ki predvideva drastično krčenje moči senata, pravzaprav ga spreminja v zbornico predstavnikov občin in dežel, hoče poenostaviti politični sistem, olajšati mučno, dolgotrajno sprejemanje zakonodaje v enaki obliki v obeh domovih parlamenta. Velja za najpomembnejšo povojno reformo v Italiji. Toda kritike, češ da gre za »odvzem legitimnosti senatu, ki bo sestavljen iz najslabšega, kar premore politični razred«, kot piše Il Fatto Quotidiano, so neprizanesljive.
Kakor drugod po Evropi bo italijanski referendum predvsem glasovanje o dveinpolletni vladavini premiera Renzija, ki je sprva napovedal, da bo v primeru neuspeha odstopil. Zdajšnje javnomnenjske ankete kažejo prednost nasprotnikov, med sedmimi anketami, objavljenimi te dni, so vse, razen ene nakazale na zavrnitev reforme. Najštevilčnejši tabor pa so še vedno neopredeljeni. Za Italijane bo referendum vsekakor priložnost, da se bodo izrekli tudi o ekonomskih razmerah v državi in Renziju nizka rast, pa tudi trume prišlekov, ki prihajajo s severne Afrike, pač ne grejo na roke.
V medijih se vrstijo številne ocene, da je ministrski predsednik naredil napako, ker se je pretirano poistovetil z referendumom. Ustavne reforme so bile namreč osrednja programska točka Renzijeve vlade. Potem ko je nekdanji firenški župan zasedel palačo Chigi, je nanje stavil vse. Napovedal je, da v primeru poraza ne bo samo zapustil vlade, temveč bo odšel iz politike sploh. Naknadno se je korigiral, toda že v izhodišču je dal sam opoziciji v roke močno propagandno orodje in zdaj ga rušijo vsi.
Opozicija
Vsi bi se hoteli znebiti Renzija, tudi Gibanje 5 zvezd, ki po trgih italijanskih mest vodi kampanjo proti. Na italijanskem političnem prizorišču, kjer po berlusconizmu desno od sredine ni velikih voditeljev, se je stranka Beppeja Grilla dobro pozicionirala. Toda najmočnejša opozicijska sila, ki predstavlja približno tretjino volilnega telesa in tudi poudarjeno nasprotuje reformi, ima velik problem. Neuspešno županovanje Virginie Raggi v italijanski prestolnici je lepo darilo aktualni vladi.
Velika pričakovanja, povezana z novo rimsko županjo, ki je presenetljivo zmagala na junijskih lokalnih volitvah in prišla v politiko brez prtljage, vendar tudi brez izkušenj, so se izjalovila in mečejo slabo luč na stranko v celoti. Grilllovo gibanje je leta 2009 vstopilo v politiko z obetom, da bo drugačno od tradicionalnih strank, nastopilo je proti korumpirani garnituri, »kasti«; stavilo je na svojo neomadeževanost, poštenost, neposredno demokracijo. Zaradi slabega županovanja in škandalov, povezanih z Raggijevo, je podoba stranke precej načeta, javnomnenjska podpora je v zadnjem času upadla.
Bistveno bolj na obrobju kot Gibanje 5 zvezd je Severna liga. Podobno kot v Evropi nasploh se v tradicionalno proevropski Italiji krepi evroskepticizem, stranka Mattea Salvinija se zavzema za izstop iz evrskega območja, to je prva tema skrajnodesničarske stranke, ki jo navdihujeta Marine Le Pen in brexit. Medtem ko so bile pod Umbertom Bossijem njene sanje secesionizem, pod novim voditeljem goji trdi evroskepticizem in se zavzema za protipriseljensko politiko. Salvini nasprotuje ustavnim spremembam, v intervjuju za Financial Times je pred dnevi izjavil, da predlagana »reforma centralizira vse, italijanska zgodovina pa kaže, da centralizacija ne deluje«, prav tako zavrača pomislek, da bi referendumska zavrnitev pahnila Italijo v politično negotovost.
