EU je lahko pri implementaciji sodbe malo kreativna

Ljubljana – Avstrijski politik in nekdanji poročevalec evropskega parlamenta o napredku Hrvaške pri njenem vstopanju v Evropsko unijo Hannes Swoboda je izrecno povedal, da mora EU stati za odločitvijo arbitražnega sodišča in jo pomagati implementirati.

Kako naj se EU odzove na konec arbitražnega postopka in razsodbo, ki potencialno lahko zaostri odnose med njenima članicama?

Proces je seveda v principu treba spoštovati in ga podpirati, ne glede na vsebino odločitve. EU mora zavzeti aktivno vlogo, saj gre za dve državi članici, in ne sme se dopustiti, da neko dvostransko vprašanje zasenči odnose med Slovenijo in Hrvaško. Prav je, da EU obema državama čim prej nakaže, kako implementirati odločitev sodišča, ali jo morda celo dopolni, tako da bosta lahko obe strani na koncu srečni. Mislim, da osnovno vprašanje ni tako veliko, da se o njem ne bi mogli dogovoriti. Toda če ena stran resnično ni pripravljena spoštovati odločitve, se mora EU na to odzvati.

Že to, da je bila evropska komisija sponzor arbitražnega dogovora, bi verjetno moralo zadostovati, da EU stoji za postopkom in razsodbo.

Vsekakor, kot takšno jo moramo sprejeti. Ne glede na to jo lahko dopolni pri implementaciji, tako da ji doda nekaj ukrepov in s tem poraženi strani da nekaj prostora, da se lahko prilagodi na odločitev. Naloga EU in evropske komisije ni, da popravi oziroma spremeni odločitev, ampak da jo pomaga obema stranema implementirati na spoštljiv in solidaren način, tudi tako, da jima pomaga prepričati državljane, da je ta spor bolje rešiti kot pa vztrajati pri njem.

Govorite o dopolnjevanju. Ste lahko bolj konkretni?

Arbitražni sporazum nobene strani ne omejuje, da lahko stori zgolj tisto, kar je zapisano v razsodbi. Sporazum je temelj, da državi skupaj dosežeta dogovor, in tu lahko EU pomaga.

Rešitev mejnega spora s Slovenijo je bila eden od pogojev, ki jih je Hrvaška morala izpolniti za vstop v EU. Koliko teže ima ta argument pri vprašanju arbitraže?

EU je vedno znova ponavljala, da dvostranska vprašanja ne smejo biti med pogoji za vstop, a v tem primeru se je to zgodilo. Toda to ne pomeni, da lahko s tem pretiravamo. Hrvaška lahko podoben argument uporabi proti Srbiji. V pravnem smislu argument zagotovo nekaj pomeni, a Hrvaška ne bo izključena iz EU, če ne bo sprejela sodbe. Premakniti se moramo naprej od pogojevanja v smer bolj konstruktivne razprave. Pravni vidik lahko pri tem pomaga, toda nikoli ne bo odpravil vseh problemov, pomanjkljivosti in sumov o vplivanju na odločitev.

Ali lahko EU – poleg dopolnjevanja odločitve – sploh kaj stori, če Hrvaška še naprej vztraja pri svojem stališču?

Ne zares. Hkrati tudi ni primeren čas za izrekanje groženj eni strani. Toda na koncu mora EU potrditi tisto, kar prinese sam proces, ne more ga ignorirati. Mora stati za njim, saj ta ponuja odgovor. Toda pri implementaciji odgovora lahko pokaže nekaj kreativnosti, zato da bo tisti strani, ki izgublja, laže.

Torej Slovenija od EU v tem pogledu ne pričakuje preveč, ko čaka, da opravi svojo nalogo?

Ne, nikakor, a ji mora dati čas za pogovore s hrvaško stranjo. Ne sme tudi pričakovati, da bo Hrvaška svoje naloge opravila v zelo kratkem času.

Bili ste poročevalec evropskega parlamenta za Hrvaško, ko je bil arbitražni dogovor podpisan. Ste takrat imeli kakršen koli vzrok za skrb, da bi se ves proces zapletel, kakor se je?

Ne, to me ni zares skrbelo. Mislil sem, da bo šlo laže, hitreje, brez konfliktov in sumničenj. Toda življenje se velikokrat obrne drugače, kot pričakujemo.

Kakšen je vaš pogled na hrvaško stališče do arbitraže?

Hrvaški premier je zelo razumen, vlada tudi, a obstaja tudi pritisk nekaterih skupin, ki nočejo sprejeti sklepa arbitraže. Tu se skriva resnična nevarnost: ne v vladajočih politikih, ampak v tistih ljudeh, ki ustvarjajo nacionalistični pritisk. Premier Plenković, ki je razumen, proevropski politik, težko prepriča vse svoje kolege, da je najbolj pametno in razumno priznati razsodbo. To je hrvaško notranjepolitično vprašanje, a upam, da bodo premier in drugi odgovorni ljudje na koncu skupaj z EU in Slovenijo našli skupno stališče. To seveda ne pomeni, da se lahko Slovenija obnaša arogantno. Na koncu lahko zmagata le obe strani. To je osnovna pozicija, in če se nacionaliste na obeh straneh ignorira, mislim, da je mogoče najti rešitev.