Ferragosto: Sanje o počitnicah v času prelomne krize

Na zapovedani praznik si bo morje privoščilo manj Italijanov, premožni dopustniki pa bodo potrošili več.

Objavljeno
27. julij 2016 19.04
Tone Hočevar
Tone Hočevar
Italijanske banke grozijo, da bodo morda odločilno pripomogle k potopitvi evra, italijanski politiki nove dobe pa bi najraje kar izstopili iz EU. Zato hvalijo Hrvate in njihovo kuno. Evropski statistiki opozarjajo, da ima Italija največ absolutnih revežev v Evropi, skoraj pet milijonov.

Italijo na jesen čakajo morda prelomni trenutki reform in referenduma o ustavnih spremembah. Konec julija je kljub vsemu trenutek, ko tradicija zahteva misel na počitnice. Vsaj sanje o plaži s tisoči senčnikov, kot sardine nagnetenih turistih in ožgani koži, kakor jo dermatologi odsvetujejo. Povprečen Italijan, ki obstaja samo v statistikah, v realnosti pa takšnih ni, bi šel še zmeraj rad na morje kot v starih dobrih časih, ko se je ob dnevih, kakor je današnji, na pot pripravljala skoraj vsa država. Ves Apeninski polotok, vsa evropska velika mesta, poleg tega pa tudi vsi pomembni turistični centri po vseh celinah so »govorili italijansko«. Ferragosto je bil najbolj zapovedani praznik, ki ni trajal samo na praznik počitnic cesarja Avgusta 15. avgusta, ampak ves mesec. Trgovine so bile zaprte, tovarne so ustavile stroje, še kavo je bilo težko dobiti zunaj turističnih središč.

Počitnice s kopanjem v lavorju

Vse to se je dogajalo, ko se je Italija uvrščala med najbolj razvite in bogate evropske države in jo je še kdo izmed velikih kdaj vprašal za mnenje. Še preden je zdrsnila na prvo mesto po številu absolutno revnih državljanov na stari celini. Zdaj se število revnih bliža petim milijonom. Med njimi je največ starejših državljanov. Upokojenci, celo tisti, ki so bili v nekoč imenitno plačanih državnih službah, si ne upajo več pomisliti na počitnice. Skoraj dve tretjini med njimi se v mesecu dopustov ne odpravijo niti na krajši izlet.

Mediji državljane zadnje dni bombardirajo z alarmantnimi podatki, da potrošnja v državi upada na raven iz leta 1959, ko se je šele začenjalo zlato obdobje italijanskega razvoja. Dacarji so jim tudi sporočili, da po novem letu ne bo več nobenih listkov, na katere bi lahko prodajalci, gostilničarji ali obrtniki še lahko napisali račun, ki bi se že kako izognil davčnemu nadzoru. Vse bo registrirano v trenutku plačila, pregovorne iznajdljivosti bo vsaj za nekaj časa, do iznajdbe novih bližnjic, konec.

Ko se bo v nedeljo začel mesec počitnic, bo po anketah najmanj 35 odstotkov Italijanov ostalo doma. Nikamor ne bodo šli. Med preostalimi 65 odstotki se jih namerava največ podati na morje nekam v bližini domačega mesta, vendar samo za nekaj dni ali za kakšen konec tedna. Tri četrtine tistih, ki si bodo lahko privoščili dopust, bodo ostale doma. V tujino jih bo šlo malo, upajo pa na to, da bodo Evropejci prihajali v predrago Italijo, če že ne morejo v cenejše destinacije, ki so zdaj turistom nevarne.

Ena izmed anketarskih hiš, ki se vsako leto ukvarjajo z napovedmi dopustov, je izvedela, da bodo letos tisti Italijani, ki si bodo vendarle lahko privoščili dopust po starem, potrošili več kot lani. Premožne družine, ki jih je zmeraj manj, so lani med počitnicami porabile po 1700 evrov za vsakega družinskega člana, letos so za to namenile po dobra dva tisočaka. Takšni Italijani so doma iz Lombardije, Lazia in Piemonta, je medijem zaupala agencija, ki organizira ankete. Južnjakov med dopustniki skoraj ni, tisti, ki so, pa spadajo v posebno premožne zunajstatistične kategorije.

Pozabljeni družinski kapitalizem

Počitnice bodo letos minile še prej kot prejšnja leta. Za politično in bančno elito, vajeno razkošnih dopustov, ki so trajali mesec dni, parlamentarci pa so si jih marsikdaj privoščili za precej dlje časa, pravih počitnic skoraj ne bo. Jeseni, ta pa je pred vrati, bo morala Italija predstaviti Evropi rešitve, ki jih doslej ni našla. Svoje volivce pa bo morala sedanja vlada prepričati, da so njeni načrti edina prava pot iz krize.

O reformah so govorile premnoge prejšnje vlade, ki so se praviloma poslovile pred realizacijo svojih obljub. Spreminjala se je gospodarska struktura, od tako imenovanega družinskega kapitalizma, ki je desetletja veljal za pogonski motor italijanske ekonomije, niso ostali niti spomini, evro je prinesel marsikatero ugodnost, vendar je spodnesel tla pod nogami iznajdljivim italijanskim finančnikom, ki so znali manipulirati z vrednostjo lire. Italija ne zmore več tekmovati z Nemčijo, pa tudi z drugimi vsak dan težje.

Tudi politična slika je vsak dan manj podobna tradicionalni povojni Italiji. Stare stranke so se izpele, tudi še pred kratkim nedotakljivi in vsemogočni politiki in podjetniki so samo še bleda senca samih sebe. Takoj po parlamentarnih počitnicah se bo začela morda najbolj vroča politična jesen zadnjih časov.