Fikret Abdić - Babo se vrača v politiko

Velika Kladuša – Laburistična stranka BiH bo oktobra ­prvič sodelovala na lokalnih volitvah. Vodi jo Elvira Abdić Jelenović, hči Fikreta Abdića, obsojenega direktorja Agrokomerca iz Velike Kladuše. Stranka je za občinskega načelnika kandidirala – Fikreta Abdića.

»Brez politične večine v organih odločanja spremembe niso mogoče,« so povedali v Laburistični stranki BiH, ki bi bila le ena od številnih političnih strank, če ne bi bila na njenem čelu hči razvpitega direktorja poslovnega čudeža nekdanje socialistične Jugoslavije.

Velika Kladuša je danes eno tistih mest v Bosni in Hercegovini, o katerem se zdi, da ni doživelo posebnega napredka. Razkopane in nikoli dokončane ceste, odpadajoča pročelja hiš, ljudje posedajo po lokalih ali vstopajo in izstopajo iz stavnic, kjer iščejo kanček sreče. Po cestah mladi, tisti, ki še hodijo v šolo, in svoje sreče (še) niso našli drugje, zunaj. Mimogrede: iz občine Velika Kladuša, ki šteje približno 45.000 prebivalcev, je odšlo s trebuhom za kruhom kar 25.000 ljudi, veliko v Slovenijo, veliko v Avstrijo in Nemčijo. Na cestah ne manjka niti žensk v nikabu ali ­hidžabu.

Vendar se za njimi ne ozira nihče, razen morda kak tujec, ki se iz teh ali onih razlogov znajde v mestu. V središču mesta je blagovna hiša, na kateri je napis Agrokomerc; v blagovnici pa veliko in nič. Zaposlenost v občini je nizka, brezposelnost, tudi mladih z diplomo, visoka. Želja je veliko, možnosti bolj malo. Podatek, da je zdaj v občini zaposlenih nekaj več kot 3000 ljudi, pred časom pa je bilo zgolj v Agrokomercu zaposlenih 13.000 ljudi, je zgovoren.

Hipoteka preteklosti

»Hipoteka preteklosti je precejšnja, še zdaj plačujemo našo preteklost,« mi je povedala Elvira Abdić Jelenović, ko sva sedela v prostorih stranke. »Uradna predvolilna kampanja se začne 2. septembra, do takrat, tako smo se odločili v stranki, ne bomo dajali uradnih izjav,« je poudarila. Namesto predvidene pol ure sva za klepet kljub temu porabila poldrugo uro.

Za razumevanje sedanjosti Velike Kladuše, Cazinske krajine in predela, kamor sodi mesto, se je treba vrniti v preteklost. Razvpiti direktor jugoslovanskega poslovnega čudeža Agrokomerc iz Velike Kladuše, politik in celo kandidat za predsedstvo BiH Fikret Abdić - Babo je že poldrugi mesec na prostosti. Leta 2012 so ga namreč po desetih letih zapora pogojno izpustili, kazen je odslužil prejšnji mesec.

Abdića je županijsko sodišče v Karlovcu leta 2002 obsodilo na najvišjo zagroženo kazen, 20 let zapora »zaradi vojnih zločinov nad Bošnjaki oziroma ker je v nasprotju z ustavo Bosne in Hercegovine razglasil avtonomno pokrajino Zahodna Bosna in od leta 1993 do konca vojne 1995 organiziral taborišča, v katerih so v nečloveških razmerah trpinčili njegove politične nasprotnike in vojne ujetnike, ki so podpirali oblast v Sarajevu«.

Abdić je po neslavnem koncu samooklicane Zahodne Bosne prebegnil na Hrvaško, kjer je živel (in še živi) v vili v Voloskem, le streljaj od Opatije. Takratna HDZ mu ni delala preglavic, saj je že med vojno, kot se je pokazalo, z njo zgledno in uspešno sodeloval (beri: trgoval), tako kot z oblastmi Republike Srbske in Republike Srbske krajine na hrvaškem ozemlju. Za bosansko-hercegovsko pravosodje je bil Babo nedosegljiv, zato so obtožnico na podlagi sporazuma med Zagrebom in Sarajevom izročili hrvaškim pravosodnim organom, tožilstvo pa je leta 2001 začelo proces, ki se je po enem letu končal z obsodbo na 20 let zapora. Nato mu je hrvaško vrhovno sodišče znižalo zaporno kazen z 20 na 15 let. Ugotovilo je namreč, »da je glede na druge vojne zločine na območju nekdanje SFRJ kazen previsoka«, hrvaška komisija za pogojne odpuste pa je sklenila, da Fikretu Abdiću dovoli pogojni odpust.

Danes skoraj 77-letni Fikret Abdić je za nekatere odpadnik, za druge vojni zločinec, tretji so prepričani, da je odrešenik ali pa svojevrsten »bosanski Dreyfuss«. Pač po dogodku, ko so v francoski armadi – tedanji utrdbi monarhistov in katolikov, prežetih z antisemitizmom – svojega stotnika Alfreda Dreyfussa, po rodu alzaškega Juda, obtožili izdajstva in vohunjenja za Nemce. Dreyfussa so na sodnem procesu 22. decembra 1894 spoznali za krivega, degradirali in izgnali na Hudičev otok v Francoski Gvajani, in čeprav so kmalu našli dokaze o njegovi nedolžnosti, mu to ni pomagalo.

Agrokomerc v rokah Sarajeva

Zdaj je Fikret Abdić - Babo svoboden. Vrača se tudi na politično prizorišče. V mestu vedo povedati, kako včasih prav nihče v Veliki Kladuši, vsaj od leta 1997, ni mogel biti na politični funkciji brez Babove podpore. Zdaj so mu vsi obrnili hrbet. Vendar bi kljub temu rad postal načelnik občine Velika Kladuša, njegova hči pa je kandidatka za članico občinskega sveta. »Če ne bi verjeli v uspeh, se ne bi odločili za tako pot,« so povedali v Laburistični stranki BiH, ki je minuli konec tedna pripravila druženje članstva. V mestu je mogoče slišati, da bo Abdić težko vladal, saj ima močne, morda celo premočne nasprotnike.

Zgodba z Agrokomercem še ni končana. Še posebej za Abdića ne. Dokler je namreč neuspešno dokazoval nedolžnost, so mu sarajevske oblasti življenjsko delo, Agrokomerc, trgale iz rok. Njemu in malim delničarjem. »Ne, to ni v redu,« mi je na popoldanskem strankarskem srečanju dejal namestnik predsednice Laburistične stranke BiH in namestnik predsednika skupščine Unsko-sanskega kantona­ Mirvet Beganović, tudi eden od nekdanjih direktorjev Abdićevega Agrokomerca. Vendar ostaja optimist in upa, da bo ­Agrokomerc spet ­zaživel.

Tudi Haris, 30-letni brezposelni domačin, je bil optimističen, da Babova vrnitev vliva upanje, Dragan K., redar na parkirišču hotela Konak v središču Velike Kladuše, pa je le zamahnil z roko in rekel, da mu nič ne manjka, da ga politika ne zanima, in me raje povabil na kavo. Trg mladih, kot se imenuje osrednji mestni trg, je bil v soboto popoldne prazen, na ulici maršala Tita, tik ob osrednji džamiji, je bilo le nekaj mimoidočih. Tudi na drugi strani urejenega parka, v katerem stoji spomenik padlim borcem Armije BiH od 1992 do 1995 (na njem ni vpisanih imen borcev, ki so se borili na strani Fikreta Abdića, t. i. abdičevcev), na ulici Edvarda Kardelja, ni bilo ljudi. Le trgovinica, ki ponuja majice športnih junakov, Džeka, Messija, Ibrahimovića in še koga, ima odprta vrata. Prodajalka utrujenega obraza je čakala, da bo morda le kdo vstopil in ji popestril popoldne.