Tiskane izdaje
Zagreb – Hrvaški državni urad za upravljanje državne lastnine prodaja ali pa oddaja sto nepremičnin. Med njimi se je zdaj znašel tudi zloglasni Goli otok, za katerega si država želi, da bi postal spominsko-turistični kompleks. Prve zamisli so že na mizi.
Najmlajša članica Evropske unije se je že dolgo časa pripravljala, zdaj pa končno uresničila zamisel o prodaji številnih nepremičnin – skupno gre za kar 20 milijonov kvadratnih metrov zemljišč in površin –, ki so ji bile dolga leta bolj v breme (beri: v strošek) kot pa v ponos. Seveda pa posebno vlogo igra tudi dejstvo, da je državna blagajna prazna, država že šesto leto v recesiji, svežega denarja ni, kak milijon od prodaje ponujenih nepremičnin pa bi zagotovo prišel zelo prav obubožani državi.
In tako se je, med drugimi, na obsežnem seznamu nepremičnin znašel tudi Goli otok. Za številne kraj žalostnega spomina, na svojevrstni »kazensko-popravni dom«, katerega edini namen je bila prevzgoja dejanskih in namišljenih informbirojevcev v spet poštene komuniste, zveste partiji in Titu. Smoter prevzgoje, pri kateri se še zdaleč ni razmišljalo o načinu, pa je bilo poniževanje in razčlovečenje internirancev, kajti le ponižani bo lahko vstal kot prenovljen, boljši, drugačen človek.
Hrvaška država si želi, kot je navrgel Mladen Pejnović, prvi mož državnega urada za upravljanje državne lastnine, da bi na Golem otoku, kjer je nekdanja Jugoslavija zapor zaprla leta 1988, postavili spominsko-turistični kompleks. Te dni pa je javnost že izvedela za načrt, ki so ga za ureditev Golega otoka pripravili študentje arhitekture iz avstrijskega Gradca pod vodstvom slovenskega profesorja Žige Kreševiča. Študentje so si zamislili, da bi Goli otok postal svojevrsten center, sestavljen iz dveh delov.
V enem bi obiskovalci spoznavali njegovo temačno zgodovino, kjer je prvo taborišče sicer postavila že Avstro-Ogrska med prvo svetovno vojno za ruske vojne ujetnike, pozneje, v času nekdanje Jugoslavije, pa je taborišče delovalo kot strogi zapor za politične zapornike in nasprotnike oblasti.
V drugem delu kompleksa pa bi bil urejen prostor za urejanje sporov. Kot je za zagrebški Jutarnji list pojasnil arhitekt Kreševič, bi tak prostor morda uredili celo v nekdanji kaznilnici, v njem pa bi lahko potekali pogovori o reševanju mednarodnih sporov. Kot primer je navedel zdajšnji spor med Ukrajino in Rusijo. »Kdo ve, morda bi se državniki v takem prostoru, polnem zgodovine, lažje odločali,« je še dejal Kreševič, ki je tudi napovedal, da bodo študentske zamisli najbrž že kmalu predstavljene na posebni razstavi, ki bo ali na Reki ali na otoku Rabu. V vsakem primeru pa bo študentska zamisel ponujena Hrvaški kot ena od možnosti.
Išče se kupec za Titovo politično šolo
Na seznamu za prodajo se je znašla tudi »legendarna« Titova politična šola v Kumrovcu, ki že vrsto let propada. Med vojno na Hrvaškem v 90. letih prejšnjega stoletja so se vanjo zatekli begunci iz vzhodne Slavonije. »Nimamo ideje, kaj bi tam moralo biti, zato čakamo na predloge in ponudbe,« pravijo odgovorni. Hrvaška vlada je sicer kompleks (politična šola, zgrajena leta 1981, in znanstveni center iz leta 1974) hotela prodati že leta 2008 za približno pet milijonov evrov. Najresnejšo ponudbo je takrat dalo podjetje Ingra in obljubilo, da bi za 23 milijonov evrov dodatnega denarja politično šolo »preoblikovalo« v kongresno središče in dom za upokojence. Projekt je padel v vodo. »Ali ni škoda? Objekt ima 260 sob, kongresno dvorano, kinodvorano in jedrsko zaklonišče,« je kolegici iz zagrebškega Globusa pred časom dejal eden od razočaranih domačinov, ki si navsezadnje tudi želijo konkretnih načrtov, katerih uresničitev bi pomenila nove projekte, turiste, oživitev zapuščenih predelov in tudi bolj polne denarnice. Zdaj bo treba počakati do sredine septembra.
