Hrvaška: arbitražni mlini meljejo počasi

Zagreb – Zahtevki, ki jih družbe in posamezniki, tuji in domači, na mednarodnih in hrvaških sodiščih zahtevajo od države, znašajo skoraj 2 milijardi evrov. To je nekaj več kot sedmina letošnjega hrvaškega proračuna.

Med najbolj znanimi spori, sproženimi zoper Hrvaško, je vrsto let staro prerekanje med madžarsko naftno družbo Mol (katere del je tudi hrvaška Ina) in državo Hrvaško. Njun odnos je že leta načet tudi zaradi korupcijskega škandala oziroma domnevne podkupnine, ki naj bi jo madžarska družba namenila nekdanjemu premieru Ivu Sanaderju za prevzem upravljav­skih pravic v Ini. Čeprav je bil primer končan že pred leti z obtožilno sodbo Sanaderju, ga je sodišče zdaj, zaradi proceduralnih napak, vrnilo na začetek.

Vmes je madžarski naftni koncern Mol od Hrvaške zahteval skoraj 350 milijonov evrov odškodnine zaradi neuresničevanja obveznosti, ki jih je sprejela hrvaška vlada do tujih vlagateljev na podlagi mednarodnega energetskega dogovora, katerega podpisnica je tudi Hrvaška. Mol je sprožil arbitražni postopek v washingtonskem mednarodnem centru za reševanje sporov, povezanih z vlaganjem (ICSID), Hrvaška pa je zoper Mol že sprožila protipostopek pred komisijo ZN za mednarodno trgovsko pravo v Ženevi in zahteva razveljavitev podpisanih dogovorov o madžarskem prevzemu Ine.

V poslovnem tedniku Lider so ocenili, da bi postopek na sodišču v Ženevi utegnil biti sklenjen do konca letošnjega leta, šele na podlagi te sodbe pa bi se odločili tudi arbitri v Washingtonu. Državna revizijska komisija je te dni sporočila, da je postopek arbitraže z madžarsko družbo Mol doslej (od leta 2013 do konca leta 2015) stal Hrvaško že 13 milijonov evrov.

Primer Gavrilović

V mednarodnem centru za reševanje sporov, povezanih z vlaganjem, v Washingtonu je tudi spor med družino Gavrilović iz Petrinje in Hrvaško. Primer se je začel leta 1991, ko je hrvaška država prodala pet podjetij iz mesnopredelovalnega holdinga Gavrilović sinu Đura Gavrilovića Georgu Gavriloviću. Podjetja so bila v stečaju, Georg ­Gavrilović pa je takrat odštel državi 3,2 milijona nemških mark.

Sklep o prodaji je sprejel stečajni senat okrožnega sodišča v Zagrebu, nanj ni bilo pripomb, zato je tudi postal pravnomočen. Pet let po opravljeni transakciji si je država premislila, se vpisala kot lastnica večine nepremičnin, Gavrilovićem pa je ostala le tovarna salam. Leta 1996 je država tožila Gavriloviće, da bi preklicala kupoprodajno pogodbo. S pogodbo je namreč prodala Gavrilovićem – poleg skoraj povsem zrušene tovarne in blagovne znamke – tudi veliko nepremičnin, med njimi kar 438 stanovanj, 10 hiš, 22 garaž, zemljišče, veliko 498.000 kvadratnih metrov, in še eno zemljišče, veliko 17.000 kvadratnih metrov, na območju mesta Petrinje, ki ima malo več kot 20.000 prebivalcev, leži pa blizu Siska.

Nato si je država premislila in umaknila tožbo, odgovorni pa so se z Georgom Gavrilovićem nameravali dogovoriti o razdelitvi nepremičnin. Dvaindvajset let se strani nista mogli dogovoriti, zato se je Gavrilović odločil predati primer mednarodnemu centru za reševanje sporov, povezanih z vlaganjem. Georg Gavrilović od Hrvaške zahteva nekaj manj kot 200 milijonov evrov (plus obresti) odškodnine. Hrvaška Gavriloviću ni ostala »sodno dolžna«, saj je zoper Gavriloviće sprožila sodni spor zaradi domnevnega vojnega ­dobičkarstva.

Belgijci in Nizozemci

Krepko vsoto v obliki odškodnine za neizpolnjevanje poslovnih obljub – skoraj 27 milijonov evrov – od Hrvaške zahteva belgijsko-luksemburška družba Van Riet. Ta je namreč med letoma 2005 in 2007 kupila precejšen kos zemljišč na polotoku Zablaće pri Šibeniku, kjer so nameravali graditi luksuzni turistični »resort«. Vlagatelji so pokazali dokumente za gradnjo, čez čas pa so presenečeni ugotovili, da ne bodo dobili gradbenega dovoljenja, saj so bila vsa dotlej izdana potrdila – nezakonita. Primer je končal v mlinih centra za reševanje sporov v ­Washingtonu.

Tako kot tudi primer nizozemske družbe B3 Croatian Courier Cooperatief, ki toži Hrvaško za 15 milijonov evrov odškodnine, ker ni uresničila napovedane liberalizacije hrvaškega poštnega tržišča, kar je obljubila, da bo storila že leta 2013. Natančnejših podatkov o poteku sporov ne dajejo niti v omenjenem centru v Washingtonu, še manj na hrvaškem državnem tožilstvu. Zato je tudi nemogoče pridobiti podatke o natančnem številu sporov, ki jih vodi Hrvaška, ali sporov zoper Hrvaško na mednarodnih sodiščih, saj je, kot je povedal Delov vir, »precej sporov označenih za državno skrivnost«.

Je pa zato znan podatek hrvaških sodišč, da je vrednost tožb zoper republiko Hrvaško, gre za družbe in posameznike, nekaj več kot poldruga milijarda evrov.