Tiskane izdaje
Zagreb − Trenja med sosedama, Hrvaško in Srbijo, so vsakdanja. Na športnih igriščih so očitna, na političnem prizorišču tudi, pojavljati pa so se začela tudi na glasbenem področju. Prerekanj ne zmanjka, očitkov, čigava je katera pesem oziroma kdo jo je prepeval prvi in kdo jo je od koga prepisal, pa tudi ne.
Ena od skladb, katere lastništvo si prisvajajo tako eni kot drugi, je pesem, ki na Hrvaškem nosi naslov Oj, Hrvatska, mati, v Srbiji pa Oj, Srbijo, mati. Najraje jo imajo nogometni navijači (na Hrvaškem zloglasni Bad Blue Boys, ki navijajo za zagrebški Dinamo, v Srbiji pa Delije, navijači Crvene zvezde). V zadnjem času je pesem postala tudi svojevrstna himna hrvaških veteranov domovinske vojne, kar nekajkrat pa jo je bilo mogoče slišati − seveda hrvaško različico − na sprejemih ali dogodkih, na katerih je bila navzoča hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović. »Zovi, samo zovi, svi će sokolovi za te život dati,« (Le pokliči, vsi sokoli bodo zate življenje dali, prosti prevod D. V.) je odmevalo. Isti refren je bilo slišati te dni na enem od športnih dogodkov v Črni gori, kjer so to prepevali navijači ekipe iz Srbije.
To je naša pesem! Ne, naša je!
»To je naša, hrvaška pesem,« v en glas zagotavljajo na Hrvaškem. Iz Srbije prihaja odgovor, da to še zdaleč ni res, ampak da je pesem srbska. »Pravzaprav gre za absurd današnjega časa − časa, v katerem živimo in v katerem oba naroda, tako Srbi kot Hrvati, iščeta del svoje identitete, ki se sicer močno prepleta. Hm, naroda sta se med sabo bojevala, morila, z obeh strani pa je odmevala ista pesem,« je pred časom zapisal o tej dilemi novinar srbskega radia B92 Marko Jeftić.
In kakšni sta besedili obeh pesmi?
Oj, Srbijo, mati: »Oj, Srbijo, mati, nemoj tugovati. Zovi, samo zovi; svi će sokolovi za te život dati! Srem, Banat i Bačka, tri srca junačka! Herceg-Bosna, Lika, to je srpska dika! Crna gora mila, uvek s nama bila!« V prevodu bi to pomenilo: »Oj, Srbija, mati! Nikar ne žaluj. Le pokliči, vsi sokoli bodo zate življenje dali. Srem, Banat in Bačka, tri so srca junaška; Herceg-Bosna, Lika, to je srbski ponos. Črna gora draga, vselej si nam bila mila.«
Oj, Hrvatska, mati: »Oj, Hrvatska, mati, nemoj tugovati. Zovi, samo zovi; svi će sokolovi za te život dati! Srijem, Banat i Bačka, tri srca junačka! Herceg-Bosna, Lika, to je naša dika! Dalma, Kvarner, Istra, slobodno nek blista! Za mir, za slobodu, hrvatskom narodu, život ćemo dati!« V prevodu: »Oj, Hrvaška, mati! Nikar ne žaluj. Le pokliči, vsi sokoli bodo zate življenje dali. Srem, Banat in Bačka, tri so srca junaška. Herceg-Bosna, Lika, to je naš ponos. Dalma(cija), Kvarner, Istra naj svobodno se bleščijo! Za mir, svobodo, za hrvaški narod življenje bomo dali.«
Sosedski glasbeni absurd,
Le tu in tam se v dokaj žolčne razprave vključi kdo, ki navrže, da pesem ne pripada ne enim ne drugim, ampak sokolskemu gibanju, ki je bilo ustanovljeno v Pragi. Vsako gibanje na določenem ozemlju pa jo je nato priredilo po svoje. A nič ne pomaga. S komentarji se nemudoma oglasijo iz Srbije, češ da so sokolsko gibanje na Balkanu tako ali tako ustanovili Karađorđevići, ki so bili Srbi; drugi dokazujejo, da je pesem nastala malo pred prvo svetovno vojno, obstajajo pa menda tudi posnetki, na katerih sta pesem Oj, Srbijo, mati zapela dva duhovnika, Vlado Mikić in Radomir Perčević, in sicer leta 1989, ob 600. obletnici bitke na Kosovu. Hrvaška različica naj bi postala javna, vsaj tako pravi srbska stran, šele v devetdesetih letih, pa še to na nogometnih tekmah, ko so k besedilu pesmi Oj, Hrvatska, mati dodali še medklic: »Srbe ćemo klati« (Srbe bomo klali).
Na Hrvaškem vse srbske teorije odločno zavračajo in vztrajajo, da je pesem v celoti hrvaška. Sosedski absurd, kot je to glasbeno dilemo poimenoval novinar srbskega radia B92, verjetno še nekaj časa ne bo rešen. Dokazov o lastništvu ponarodelih, zgodovinskih ali domoljubnih pesmi pa na obeh straneh bržkone tudi ne bo zmanjkalo. Kot jih ne zmanjka tudi v zvezi s pesmimi, ki jih prepevajo trenutni ustvarjalci popularne glasbene scene, naj bodo iz Srbije, Hrvaške ali celo iz Slovenije. Rdeča nit vseh pa je: uspešnica doma, navdih pa iz Turčije, Grčije, Izraela in še katere nam manj znanih glasbenih držav. Resnici o lastništvu in avtorstvu pesmi bosta še naprej ostali dve, dilema, ali je bila prej Oj, Srbijo, mati ali Oj, Hrvatska, mati, pa še dolgo nerazčiščena.
