Hrvaška katoliška cerkev vse glasnejša

Zagreb – Peticijo, da bi ustaški­ pozdrav postal uradni­ pozdrav­ hrvaške vojske, sta med drugimi podpisala škofa­ Vladimir­ Pozaić iz Zagreba in Vlado ­Košić iz Siska. Na poziv, naj se ­odzove hrvaška katoliška cerkev oziroma Kaptol, se je odzval predsednik škofovske konference Želimir Puljić in dejal, da bi bilo dobro, če bi o tem razpisali referendum.

Peticijo, ki si jo je zamislil akademik Josip Pečarić, matematik, rojen v Kotorju, član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti in znani zagovornik hrvaške preteklosti ter lustracije v akademskih in znanstvenih vrstah na Hrvaškem, je po nekaterih podatkih podpisalo že najmanj 4000 posameznikov iz različnih področij javnega in nejavnega življenja. Razprave se vrstijo, nanjo so opozorili tudi v številnih tujih medijih. Ni jih tudi malo, ki se jim zdi, da je peticija pravzaprav le prvi posredni korak k rehabilitaciji Pavelićeve fašistično-ustaške Nezavisne države ­Hrvatske (NDH).

Gremo na referendum?

»O stališčih omenjenih škofov ne bi govoril. Moje osebno mnenje pa je, da gre pri pozdravu Za dom, pripravljeni za pojem dvopomenskosti, kar v javnosti povzroča dvome in prerekanja. Zato bi tudi predlagal, da se najprej pripravi strokovno srečanje o tej problematiki, naj strokovnjaki, zgodovinarji in drugi povedo, kaj vedo in kaj mislijo, nato pa bi morda bilo najbolje o tem povprašati državljane. Na referendumu,« je medijem dejal predsednik hrvaške škofovske konference Želimir Puljić in poudaril, da je to njegovo osebno mnenje. In, razumljivo, vnovič povzročil deljena mnenja. Na eni strani tistih, ki so obsodili predlog in ga postavili na stran podpisnikov peticije, in drugih, ki so ga odločno podprli, večinoma z argumentom, da je to demokratična odločitev.

Vse bolj se zdi, da je omenjena peticija del neke druge zgodbe, v kateri pravzaprav igra osrednjo vlogo hrvaška katoliška cerkev oziroma Kaptol. Vedno bolj se namreč zdi, da želi hrvaška katoliška cerkev s svojo mašinerijo uradov, »zaposlenih«, razpršenih po državi, spet biti – poleg. Še posebno zdaj, ko javnomnenjske ankete pred napovedanimi parlamentarnimi volitvami na Hrvaškem napovedujejo zmago opozicijski domoljubni koaliciji, na čelu s HDZ in njihovimi političnimi sateliti.

Hrvaška RKC in dolgo vladajoča HDZ sta bili v preteklosti dolgo kot dvojčici in v nenehnem iskanju možnosti za sožitje, potem pa sta se razšli. Cerkev je, ne le zaradi spora z dolgo vladajočo HDZ, vse bolj izginjala s političnega parketa kot pomemben dejavnik. Z zmago levosredinske koalicije Kukuriku pred skoraj štirimi leti je bilo to še bolj opazno, mrkih obrazov med škofi pa še več. Nato so se začeli­ dogajati referendumi, katerih pobudniki so bila različna desno usmerjena katoliška državljanska združenja, ki se jim je v kritikah liberalno-modernizacijskih reform levosredinske vlade, na primer uvajanja liberalne spolne vzgoje v šole ali krepitve pravic istospolnih oseb, pridružilo tudi vodstvo katoliške cerkve na Hrvaškem. »Cerkev hoče politične spremembe,« je večkrat slišati sporočila iz izjav za javnost, poslanih iz cerkvenih uradov, ki radi poudarjajo, da je »država ­katoliška država«; to je pokazal tudi popis državljanov iz leta 2011, ko se je za katolike izreklo 86,28 odstotka oziroma 3,7 milijona državljanov, navsezadnje sta podpisnika peticije Za dom, pripravljeni znana zagovornika desničarskih stališč, v njunih pridigah in nastopih pa je nemalokrat slišati, kako je »vlada pravzaprav peta kolona, tisti, ki vodijo Hrvaško, pa udbaši in zločinci«.

Sovpadanje stališč HDZ in Kaptola

Opazovalcem ni ušlo dejstvo, da je prav Tomislav Karamarko, šef opozicijske HDZ, odkar je maja 2012 prevzel vodstvo HDZ, sprožil radikalen nacionalistični diskurz, ki levosredinsko vlado, še posebej pa njeno najmočnejšo stranko SDP, obtožuje, da je prikrito komunistična, anacionalna in nepatriotska. Ni jih malo, ki so si enotni, da stališča HDZ in Kaptola nemalokrat sovpadajo. Naključje? Če vemo, da v politiki ni naključij, je aktualni trenutek čedalje bolj očiten. Edino odprto vprašanje je, kdo komu bolj laska; ali politika (večinoma z desnega političnega prostora) Kaptolu ali obratno. Ko so prvega moža hrvaške škofovske konference to vprašali, je bil kratek: »Vse je v Božjih rokah,« je odvrnil.

Dogajanje, povezano s pobudo Za dom, pripravljeni, je odprlo še en pomislek. Namreč, o odnosu med hrvaškim Kaptolom in Vatikanom. S tem v zvezi sta se oglasila tudi dva hrvaška evroparlamentarca Ivo Jakovčić in Tonino Picula. Prvi je dejal, da bi bilo dobro, da hrvaška cerkev kmalu dojame, kakšno škodo povzročajo njej in državi nekateri njeni člani (mislil je na oba škofa, podpisnika omenjene peticije, op. a.), drugi meni, da med Kaptolom, ki vztraja pri kritikah liberalno-modernizacijskih potez aktualne oblasti, in Vatikanom, ki se zavzema za posodobitev svojih pogledov, obstaja vse večji ­razkorak.