Tiskane izdaje
Zagreb – Pred dvema letoma je hrvaški premier Zoran Milanović z optimizmom napovedoval, da bo Hrvaška vstopila v schengenski režim že leta 2015. Cilj je ostal neuresničen, ne le zaradi begunske krize. Zdaj je na Hrvaškem slišati, da bo vstopno leto za državo 2017.
Ko je pred dvema letoma, ob skromnih slovesnostih ob vstopu Hrvaške v evropsko družino, premier Zoran Milanović napovedal, da je »eden od ciljev, vstop v EU, dosežen, naslednji cilj je schengen«, za uresničitev katerega si je južna soseda postavila leto 2015, so mnogi zmajevali z glavo. »Tako hitro pač ne bo šlo, saj je nerešenih vprašanj, ki uresničitev cilja bolj odmikajo, kot pomagajo do nje, preveč,« so menili. Drugi, z optimistično levosredinsko vlado kukuriku Zorana Milanovića na čelu, so bili prepričani, da težav ne bo. Iz istih krogov pa so prihajale šaljive domislice, da je »Hrvaška pravzaprav že tako pripravljena [ob sprejemu v EU leta 2013, op. a.], da bi ji Evropa lahko dovolila vstopiti v schengen kar sočasno z vstopom v EU«.
Cilj vse bolj odmaknjen,
Uradno zahtevo za vstop v schengen je Hrvaška vložila 1. julija letos, natančno dve leti po tistem, ko je postala 28. članica EU. Postopek bo trajal približno leto in pol, na Hrvaškem pričakujejo, da bo EU oceno objavila prihodnje leto, leta 2017 pa naj bi – če bo le šlo vse tako, kot upajo in si želijo na Hrvaškem – Hrvaška postala članica schengenskega sistema in končno vstopila v razvito Evropo.
Vendar je trenutek, v katerem Hrvaška upa, da bo vsak čas uresničila enega od svojih strateških ciljev – odpravo notranjih meja –, za to vse prej kot ugoden. Režim, ki letos praznuje 30-letnico, je med begunsko krizo čedalje bolj načet, avstrijska ministrica za notranje zadeve iz ljudske stranke Johanna Mikl-Leitner pa je za Frankfurter Allgemeine Zeitung te dni celo napovedala, da bodo na meji s Slovenijo »seveda tudi ograje« in da bi morali čim prej zgraditi trdnjavo Evropa. Ob vsem tem pa še tako imenovana Orbanova ograja na meji z Madžarsko.
Hrvaška ostaja zunaj?
Na Hrvaškem so besede avstrijske notranje ministrice dočakali s strahom. »Madžarska ograja na meji s Hrvaško ni nikakršna kaprica, muha premiera Viktorja Orbana, ampak svojevrstna napoved nove politike EU. Rdeča nit te politike je dejstvo, da bodo meje schengenskega prostora bržkone kaj kmalu trdnejše in ostrejše, mi, Hrvaška, pa bomo ostali na njegovi zunanji strani,« pravi kolumnistka tednika Globus Ines Sabalić.
Zunanja ministrica Vesna Pusić v tem predvolilnem času na Hrvaškem napoveduje, da država lahko in mora vstopiti v schengensko območje. A v naši južni sosedi se zavedajo, da jim vrata schengna lahko ostanejo zaprta, tudi če bodo v evalvacijskem postopku uspešni, saj bo končna odločitev o sprejemu na evropski ravni vendarle politična – kadar že bo. Hrvaški notranji minister Ranko Ostojić o uspešnosti presoje sicer ne dvomi, a končnega izida glede sprejema oziroma vsaj približnega datuma vstopa vendarle ne želi komentirati, še manj napovedati. Sploh ker tehnična presoja ustreznosti ne bo odvisna zgolj od formalnih tehničnih dokazil, povezanih z mejo (število in ustreznost mejnih prehodov), ampak tudi od razmer v pravosodju v celoti. S tem pa se na Hrvaškem ne morejo ravno pohvaliti.
O tem, da bo vstop, ne glede na razmere, povezane z begunsko krizo, odvisen tudi od rešitve mejnih vprašanj Hrvaške z njenimi sosedami (poleg Italije in Madžarske še s Slovenijo, Srbijo, Bosno in Hercegovino in Črno goro), pa so mnenja na Hrvaškem različna.
Medtem ko šefinja hrvaške diplomacije Vesna Pusić zagotavlja, da je Slovenija vstopila v schengensko območje z neurejenim mejnim vprašanjem, zato to tudi v primeru Hrvaške ne bi smelo biti povod za zavrnitev njenega vstopa v schengenski režim, pa številni drugi, tudi diplomati evropskih držav, akreditirani na Hrvaškem, menijo, da ni tako.
Zdaj je leto 2017 novi cilj in upanje hrvaške politike za vstop v schengenski režim. Vse dotlej, in nemara tudi še pozneje nekaj časa, pa bodo še kar na oni strani schengenskega režima in nič nenavadnega ne bo, če bodo na schengenskih mejah s Hrvaško oboroženi vojaki, ki bodo malo strožje kot doslej varovali zunanje meje pred vsemi, ki so zunaj sistema.
