Tiskane izdaje
Zagreb – Hrvaške avtoceste (malo več kot tisoč kilometrov, ki še niso v koncesiji) so eno največjih finančnih bremen južne sosede. Dolgovi so gromozanski, saj znašajo dobre štiri milijarde evrov, samo letos pa bo treba odplačati 580 milijonov evrov glavnice in obresti.
Že dolgo so hrvaške avtoceste ne le prometno vprašanje številka 1, temveč tudi eno osrednjih političnih vprašanj. Po prepričanju mnogih ima Hrvaška dobro avtocestno mrežo. Vendar je pri tem tudi slišati, da se je za to Hrvaška precej zadolžila, zdaj pa je prišel račun. Dobre štiri milijarde evrov dolga zagotovo ni malo, poleg tega še zdaleč niso pozabljene domnevne afere, povezane s tem.
Spomnimo, da je gradnja dalmatine, avtoceste proti Splitu, stala približno 3,2 milijarde evrov. Ob odprtju je bil to praznik za vso državo, že čez dan ali dva pa so na plan začele prihajati informacije, da so gradnjo spremljale številne afere, da so milijonski zneski namesto za gradnjo prometnice končali v žepih zasebnikov. Med osumljenimi so bili tudi nekateri izmed nekdanjih vodilnih oseb javnih podjetij, ki so skrbela za gradnjo. Pojavljala so se tudi imena politikov.
Letošnje poletje, ko so na hrvaških avtocestah, tako kot tudi zadnji konec tedna, nastajale kilometrske kolone, ki so se valile proti morju ali z obale, je to le še potrjevalo zagato, v kateri se je znašla hrvaška avtocestna politika.
Hrvaška vlada je državne avtoceste sicer nameravala ponuditi v monetizacijo. V Banskih dvorih so pričakovali, da bo koncesionar, kdorkoli bi to že bil, za polstoletno upravljanje več kot tisoč kilometrov avtocest v državni proračun prispeval dobre tri milijarde evrov. Namera se je sfižila; pa ne toliko zaradi kakih hujših pomislekov, ampak najbolj zaradi politike. Kaže, da se Hrvaška boji tudi vinjet, o katerih sicer razpravljajo kot o eni od možnosti, vendar dlje od tega ne pridejo, čeprav je zdajšnji tehnični minister za promet Oleg Butković pred kratkim napovedal, da bo odločitev o uvedbi vinjet znana najkasneje do konca letošnjega leta. Pozabil pa je dodati, da bi prav v tem obdobju utegnila priti na oblast neka nova politična garnitura, ki bo o avtocestnih zapletih imela svoje mnenje.
Dražje cestnine poleti
Analitiki zdaj predlagajo, da bi morali v družbi HAC (Hrvaške avtoceste, nekaj podobnega kot slovenski Dars) odpustiti skoraj 1500 zaposlenih, kar je približno polovica; ob koncih tedna, še posebej pa v poletnih mesecih, ko se število avtomobilov na avtocestah krepko poveča, pa bi bilo treba cestnino podražiti. Tuji svetovalci predlagajo še precej »nujnih popravkov«, zlasti takšnih, ki bi racionalizirali poslovanje.
Med temi je tudi zmanjšanje števila gasilcev, ki so na avtocestah v nenehni pripravljenosti, pa število tistih, ki zdaj po štirikrat na dan nadzirajo in popravljajo manjše napake, poškodbe na cestah. »V Veliki Britaniji gredo take službe na delo le enkrat na dan, po istih delih se ne vozijo sem ter tja po štirikrat na dan kot na Hrvaškem,« so zapisali angleški svetovalci.
Med velikimi uporabniki hrvaških avtocest so zagotovo tudi slovenski vozniki. Navsezadnje ima več kot 100.000 slovenskih državljanov na Hrvaškem svojo nepremičnino, poletne in tudi siceršnje vožnje proti morju pa za marsikaterega Slovenca niso nič nenavadnega. Zato so se mnogi razveselili hrvaške namere o uvedbi vinjet, saj bi bile z njo cestnine zagotovo cenejše kot zdaj.
A razmere se spreminjajo. Hrvati radi poslušajo avtoritete iz tujine, zato obstaja verjetnost, da bodo upoštevali nasvet angleških svetovalcev in Evropske banke za obnovo in razvoj, da »vinjete niso priporočljive, saj so nepravične do tistih voznikov, ki avtoceste uporabljajo bolj redko«.
Zato za zdaj, v prvi etapi, predlagajo popularizacijo predplačniškega plačila, tako imenovanega ENC (elektronski način cestninjenja, ki je podoben nekdanjemu slovenskemu načinu ABC). In višje cene cestnin za čas največjih prometnih gneč – poleti in ob koncih tedna. Hrvaška politika, ki je sredi predvolilne kampanje pred septembrskimi predčasnimi parlamentarnimi volitvami, se o priporočilih še ni izrekla.
