Tiskane izdaje
Oblastniki japonskega otoškega naselja Mišima so proučili tamkajšnje demografske razmere in ugotovili, da je prebivalcev čedalje manj. V kraju, ki se razprostira čez tri otoke, danes živi približno štiristo duš. Staknili so glave in se domislili, da bi z oglasom privabili mlade prebivalce. Plačano pot do naselja, hišo s tremi sobami in izjemno nizko najemnino, kravo pa še denarno nadomestilo približno 650 evrov (seveda v jenih) je obljubljal župan.
Rečeno, storjeno. Oglas se je pojavil na spletu in se razširil po svetu. Število tistih, ki so bili pripravljeni spakirati stvari in odpotovati v Indijo Koromandijo oziroma Japonsko Koromandijo, je začelo hitro naraščati. Morda so vedeli, da tam ni bolnišnice, da življenje ni preveč lahko pa da trajekt ob obali pristane le trikrat na teden, a vseeno. V predalu elektronske pošte, kjer je oblast Mišime zbirala prijave, je bilo teh vse več. Največ iz Hrvaške in Srbije, nekaj manj še iz Brazilije.
Želeli so Japonce,
A dejstvo, da se je na oglas prijavilo največ Hrvatov, ostaja. V Mišimi sicer ne povedo, koliko ljudi se jim je oglasilo, še bolj skrivnostni so ob prošnjah, da bi razkrili kakšno prijavljeno ime, je dejal novinar japonske nacionalne televizije Masaki Tominaga, ki na Hrvaškem pripravlja in išče tiste, ki so se odzvali na oglas. Osrednja nit oddaje, ki jo pripravlja japonska nacionalna TV, pa je, zakaj so se Hrvati sploh odločili, da bi se preselili v Mišimo. Novinarju bržkone ne bo težko dobiti sogovornikov. Vse več Hrvatov namreč pripravlja potovalne torbe in odhaja od doma v iskanju zaposlitve in boljšega življenja. Samo leta 2014 se jih je izselilo skoraj 60.000, od leta 2012 pa skoraj 100.000. Povprečna starost ljudi, ki odhajajo, je približno 30 let.
Iz Japonske na Lastovo nobenega
Od konca 19. stoletja se je iz Hrvaške izselilo približno 1,3 milijona državljanov. Največ do prve svetovne vojne, ko je večinoma iz Dalmacije v tujino odšlo skoraj pol milijona ljudi, sledila so izseljevanja med obema vojnama in takoj po drugi svetovni vojni, ko je Hrvaško zapustilo dobrih 350.000 ljudi, ter konec 60. let, ko je s trebuhom za kruhom iz države odšlo najmanj 300.000 gastarbajterjev.
Med temi in zdajšnjimi emigranti pa je bistvena razlika, opozarjajo na Hrvaškem. Gastarbajterji, ki so večinoma iskali srečo v državah zahodne Evrope, so živeli skromno in denar pošiljali v domovino sorodnikom. Gradili so hiše, si zagotavljali preživetje in delno omogočali razvoj okolja, iz katerega so odhajali. Najnovejši izseljenci, nekateri analitiki jim pravijo šesti val, pa vidijo prihodnost samo v tujini, sorodnikom večinoma ne pošiljajo denarja. To, kar se dogaja doma, jih kaj dosti niti več ne zanima. In tako se na Hrvaškem pravzaprav začenja neka nova era izseljevanj in s tem demografskega izumiranja.
A vrnimo se k oglasu. Ta v resnici ni bil edini take vrste. Lani je župnija na hrvaškem Lastovu, ki jo vodi župnik Stipe Miloš in je lastnica ogromnih površin na otoku, ki pa demografsko izumira, objavila, da vsakomur, ki si želi delati oziroma se ne boji težkega dela, ponuja obdelovalno zemljo po minimalni ceni. Primer: tisoč kvadratnih metrov polja je bilo mogoče najeti za sto hrvaških kun (dobrih 13 evrov) na leto. Pogodbe je župnija v podpis ponujala za 29 let. Nekaj, za približno 10.000 kvadratnih metrov zemljišč, jih je že podpisala. Med podpisniki ni bilo nobenega Japonca.
