Italija po referendumu: rad bi odstopil, a mora poskrbeti za proračun

Volivci so Mattea Renzija »poslali domov«, kakor porazu pravijo v italijanskem političnem žargonu. Odkorakal je na Kvirinal, rad bi odstopil. Pa ni šlo gladko. Predsednik republike Sergio Mattarella mu je naložil, naj najprej poskrbi za sprejetje proračuna, potem lahko formalno odstopi.

Matteo Renzi, doslej najmlajši šef italijanske vlade, je kljub pomanjkanju izkušenj razmeroma veliko storil, na evropskih volitvah celo dosegel rekordnih 40 odstotkov, v palači Chigi pa je preživel celih tisoč dni. Po groznem nedeljskem porazu na referendumu si je želel, da bi ga predsednik republike nekako »odpustil« in mu dovolil oditi na sobotno leto v Ameriko (o tem je po šoku na referendumu glasno govoril svojim sodelavcem) ali pa čim prej začeti kampanjo za nove volitve, da ga ne bi preveč prehitel voditelj Petih zvezd Beppe Grillo.

V tednu dni

Mattarella je svojo funkcijo vzel zares, Renzija je poslal nazaj v vladno palačo, naložil mu je, naj izpelje sprejetje proračuna, potem se lahko vrne na Kvirinal in odstopi. Renzi je spoštoval ustavo, ki jo je sicer hotel z referendumom spremeniti – pa mu je grdo spodrsnilo –, vrnil se je na delovno mesto, sprejemanje proračuna lahko izpelje v tednu dni, menijo optimisti.

Z Mattarellovo odločitvijo se ni nič spremenilo. Renzi je že padel, ko je na referendumu dobil hude udarce predvsem od mladih volivcev, ki so svojemu tako rekoč vrstniku najmanj verjeli. Vladna kriza je samo preložena, to pa daje tudi čas za premislek akterjem na politični sceni. Nasprotniki ustavnih sprememb, ki so bili razporejeni po levi in po desni strani spektra, seveda niso več združeni proti skupnemu nasprotniku, Renzijevi podporniki pa morajo tudi razmisliti o svoji prihodnosti skladno s svojimi koristmi, in ne več skladno z Renzijevimi propadlimi reformami.

Tudi Renzi sam bo utegnil premisliti o svoji prihodnosti, potem ko se je njegova sprva bleščeča kariera po njegovi zaslugi končala nadvse klavrno. Razen o sobotnem letu je po porazu govoril o želji, da bi še naprej vodil Demokratsko stranko, ki ima ta čas skupaj z zavezniki vsekakor še vedno večino v poslanski zbornici, rad bi tudi sam zagnal volilno kampanjo in na prihodnjih volitvah spet zmagal. Volitve bi rad že februarja prihodnje leto. Ali ga demokrati še hočejo za svojega, ni znano.

Preigravanje imen

O naslednjih korakih po formalnem začetku vladne krize bo odločal predsednik Mattarella. Ustava mu dovoljuje zahtevati od Renzija, naj ostane na položaju ter gre pred senatorje in poslance z zahtevo po novi zaupnici. Lahko sprejme premierov odstop in začne posvetovanja za izhod iz krize tako, da najde novega mandatarja, lahko pa tudi razpusti oba domova parlamenta in začne volilni postopek.

Predvidevajo, da bo sprejel Renzijev odstop, potem pa na posvetovanjih našel mandatarja, ki naj sedanjo večino pripelje do konca mandata leta 2018. Vlado bi lahko vodil minister za ekonomijo Pier Carlo Padoan, ugibajo komentatorji, ki dajejo možnosti tudi predsedniku senata Pieru Grassu. Nekateri omenjajo celo nekdanjega premiera, očeta Oljke Romana Prodija.

Vlada, ki bo morala pripeljati do konca mandata ali pa do predčasnih volitev, bo vsekakor že četrta, ki je volivci niso izbrali. Mario Monti, Enrico Letta in Matteo Renzi so prišli v vladno palačo brez volitev. Renzi sploh ni imel nobenih izkušenj na veliki politični sceni, ko je prevzel najprej največjo demokratsko stranko in kmalu po tem še vlado.

Nov volilni zakon

Mattarella se ta čas trudi najti politični konsenz za končanje vladnega mandata. To ni po volji niti Renziju (razen če bi nalogo zaupali prav njemu), predvsem pa ne tistim, ki so premiera zrušili na referendumu. To pa so pretežno populistične stranke, od Severne lige Roberta Salvinija prek trde populistične desnice, ki jo vodi Giorgia Meloni, pa do po anketah sodeč najmočnejše stranke, Petih zvezd Beppeja Grilla. Zagon po referendumu, ko so bili zavezniki, bi radi izkoristili za zmago na volitvah, tokrat ne več skupaj.

Volitve pa čez noč niso mogoče, ker mora vlada, ki je lahko tehnična ali pa začasna, pripeljati do novega volilnega zakona. Stari zakon, prirejen stari delitvi moči na levo in desno sredino, ni več ustrezen, saj Pet zvezd ne spada k starim silam. Gibanje je nastalo, ker so imeli ljudje dovolj starih elit, ki niso pripeljale nikamor.