Italija: politikom naj poteče rok kot jogurtu

Italijanski premier ne dovoli vmešavanja evropski centralni banki, evropski komisiji in trojki, o reformah bo odločal sam.

Objavljeno
12. avgust 2014 20.06
Tone Hočevar, zunanja politika
Tone Hočevar, zunanja politika
Ko so v rimskem senatu izglasovali prvi del političnih reform,­ so italijanski izvoljenci ljudstva dobili nekaj dni počitnic. Ni pa si jih privoščil predsednik vlade, voditelj največje stranke, med ljudmi edini kolikor toliko priljubljeni politik Matteo Renzi, ki kar malo bega komentatorje pa nasprotnike in tudi zaveznike.

O Renziju analitiki ugotavljajo, da je prinesel marsikaj novega, podobnega tudi že davnim časom, a vendar novega za sedanje čase. Zajahal je Demokratsko stranko, PD, ki je bila verjetno že prej najbolje organizirana partija v državi, le da dežurni voditelji niso prav vedeli, kaj bi z njo. Iz nje je vsaj na prvi pogled naredil nekaj novega. S kratico temu novemu pravijo­ PDR, Renzijeva demokratska stranka.

Nova ofenziva

Ankete kažejo, da Renzija podpira več ljudi, kakor šteje volilno telo v demokratsko stranko zlitih biv­ših komunistov in bivših zmernih demokristjanov. Leva sredina ni nikoli dobila podpore, kakor jo kažejo zadnje javnomnenjske raziskave. Renzi se lahko šopiri, ko pa za njim stoji 44 odstotkov volivcev, ugotavljajo komentatorji z ene in druge strani. Eni zadovoljno, drugi škripaje z zobmi.

Samozavesten, ker je kljub neštetim pritiskom in rdečim gospodarskim številkam dobil prvo bitko za reforme, se je 39-letni Matteo Renzi zagnal v novo ofenzivo. Proti vsem, pravijo, tudi proti komentatorjem, ki pišejo kritične članke, pa profesorjem, ki ga analizirajo z veliko mero skepticizma, še bolj pa proti evropskim partnerjem in evropski birokraciji, ki malo zviška deli nasvete in recepte za izhod iz krize.

Za novo ofenzivo si je mladi premier, ki je stopil na veliki rimski politični oder šele pred pol leta, izbral več prizorišč. Obiskat je šel katoliške skavte, pri katerih je sam začel politično kariero, izbral je tudi več italijanskih in tujih medijev, ki so mu pomagali raznesti odločna stališča po domovini in svetu. Do Renzija niso neprijazni niti Britanci, ki so bili vedno zelo pikri do nekoč vsemogočnega Silvia Berlusconija, s katerim mladi premier kar dobro sodeluje.

Pri katoliških skavtih, ki so v italijanski politiki od nekdaj edina prava politična šola krščanske smeri, ne pa nujno tudi desnice, je na njihovem letnem shodu povedal skoraj vse, kar je hkrati namenil tudi velikim medijem. Opomnil je kritike, da ni odvisen od Berlusconija, kar mu očitajo nekateri zavezniki iz mavrično pisane vladne koalicije. Politikom stare šole in tradicionalnih strank, ki so v taki ali drugačni obliki vladale ves čas po drugi vojni, je sporočil, da bi se moral izteči tudi njihov rok trajanja.

Še preden ga bo povozilo

»Tako kakor rok poteče vsakemu jogurtu na trgovinskih policah, bi moral tudi politikom, ki jih povozi čas,« je pojasnil mladim skavtskim voditeljem, svojim naslednikom. Tudi o sebi je napovedal, da bo končal kariero, preden ga bo povozilo. »Tudi mene bodo zamenjali, ko bo napočil trenutek za spremembe,« je bil samozavesten Renzi, ko je ponovil, da je treba sedanjo staro politično gardo, ki ne razume novih razmer, poslati v pokoj.

Vsi, od skavtov do domačih novinarjev in londonskega Financial Timesa, so ga spraševali, kaj meni o receptih, ki jih zadnje čase obilno dobiva iz Bruslja, od velikih evropskih partnerjev in zaveznikov, predvsem pa od šefa evropske centralne banke Maria Draghija, rojaka Italijana, ki deli nasvete in postavlja pogoje vsej Evropi.

Mario Draghi je pred dnevi opozoril Renzija, da Italija ne bo privlačna za tuje vlagatelje, dokler ne bo temeljito reformirana. »Prav ima Draghi, ko svetuje, da mora Italija izpeljati reforme, tako razmišljava tudi midva s finančnim ministrom Padoanom,« je povedal Renzi. V isti sapi je dodal, da »Draghi pač ni tisti, ki bo narekoval, kako naj se Italija loti reform. O tem se bom odločal sam, nobena trojka se ne bo namesto mene, nobena centralna evropska banka in tudi ne evropska komisija,« je bil odločen Renzi.

»Nobena stranka na evropskih volitvah ni dobila toliko glasov, kolikor jih je v Bruselj prinesla italijanska Demokratska stranka,« je mladim skavtom in medijem ponovil italijanski premier. Na majskih evropskih volitvah je dosegel, kar ni v Italiji nikoli uspelo levici in levi sredini. Analitiki so izračunali, da je Renzi demokratom prispeval novih 15 odstotkov glasov, ki nikoli niso pripadali levici ali levi sredini.

Kljub vsemu rdeče številke

»Italija ima veliko prihodnost,« je Renzi zavrnil pomisleke ob statističnem dejstvu, da je njegova država spet zdrsnila v recesijo in da bo letošnje leto končala v rdečih številkah. Zapodil se je proti novinarjem in akademskim analitikom, češ da nihče med njimi noče videti dejstva, da so zadnjih nekaj mesecev odprli kar 108.000 novih delovnih mest, pa o tem noče nihče pisati. »Vsi opazijo za desetinko odstotka globoko recesijo, nihče pa zmanjšanja brezposelnosti,« je opozoril Renzi.

Bonitetna hiša Moody's je v ponedeljek ohladila ozračje z novimi izračuni o italijanski gospodarski prihodnosti. »Številke so rdeče, recesija je, tako se bo končalo tudi letošnje leto,« je zatrdil Moody's. Renzi pa je razložil državljanom, da se spreminjajo tudi številke, ne samo ljudje. Če so danes pod ničlo, bodo kmalu nad njo.