Tiskane izdaje
Premier Matteo Renzi se je po kar dolgem obdobju italijanske vse bolj stranske vloge v Evropski uniji te dni za trenutek postavil na zadnje noge. Bruseljskemu evropskemu premieru Jean-Claudu Junckerju, ki Renziju očita, da za vsakim vogalom kritizira evropsko komisijo in jo celo žali, je zabrusil, da Italije pač ne bo nihče vodil z daljincem.
Evropska unija za Italijane pač ne more biti samo center, ki narekuje pravila in določa ritem, po katerem naj pleše Rim, je svoj protest med govorom blizu Neaplja sestavil Renzi. Konec je časov, ko smo Italijani hodili v Bruselj kot berači s klobukom v roki. Italija je velika država, ki si zasluži spoštovanje, je dejal in si prislužil obilno ploskanje navzočih.
Povod za tokratni spopad med Brusljem in Rimom je na videz ne najbolj usodna zahteva Berlina in evropske komisije, naj tri milijarde evrov pomoči Turčiji za reševanje begunske krize Evropejci zbirajo po nemškem receptu. Ena milijarda naj gre iz evropske blagajne, dve milijardi pa iz državnih blagajn članic, skladno s stanjem financ posamezne države.
Renzi je dočakal trenutek, ko se je lahko bruseljskim »diktatom« vsaj na videz uprl, s tem pa si je zagotovil kar pomembno podporo pri volivcih. Juncker bo že januarja prišel na obisk v Rim, do takrat je še mogoče zaostrovati zahteve, ki bi jih morda Juncker v sedanjih evropskih razmerah celo podprl, pa čeprav je v sedanjem spopadu mlademu, včasih kar preveč samozavestnemu rimskemu kolegu že odločno pokazal zobe in mu zabrusil, naj se vendarle umiri.
Rim, ki se počuti odrinjenega od evropskih odločitev na vrhu že nekaj let, je posebej nezadovoljen, ker Nemčija in evropska komisija nočeta prisluhniti italijanskim zahtevam o trdnejši skupni energetski politiki in težnjam po bančni uniji. Še posebej žaljivo pa se rimskim politikom zdi dejstvo, da Berlin in Bruselj ne dovolita Italiji ustanovitve tako imenovane slabe banke, ki bi z javnimi skladi počistila bilance italijanskih bank vseh kreditov, ki jih nikoli več ne bo mogoče izterjati. Italijo moti že to, da ustanovitev banke Bruselj pogojuje s svojim dovoljenjem.
Gre le za reševanje
Še malo bolj resni analitiki pa razkrivajo, da je ves zaplet z Brusljem samo plod Renzijevih domačih težav in njegov poskus reševati položaj na politični sceni, ki mu je vse manj naklonjena. Nasprotovanje Junckerju in hkratni očitki, da Evropa zdaj zbira denar za begunce, imela pa je gluha ušesa, ko so begunci prihajali čez Sredozemlje in čez Italijo, so stvari, ki jih Italijani radi slišijo.
S takimi stališči premier jemlje iz rok orožje nasprotnikom v lastni Demokratski stranki pa v populističnem opozicijskem gibanju Pet zvezd in tudi v bolj trdi desnici Severne lige, ki ponižnost pred Brusljem in begunsko politiko radi uporabijo za napade proti Renziju. Ne jemljejo nas zares, ker Renzi ni pravi predsednik vlade, ker se klanja Evropski uniji si ne upa nasprotovati, premieru očitajo Berlusconijevi mediji.
Vsak Italijan naj bi vsak dan plačeval posebne bencinske cente za to, da bodo Nemci lahko plačevali stroške, ki so si jih nakopali, ko so spustili v državo begunce, pišejo glasila z desnega brega. S tem pa Renzija posredno in nehote podpira celo desna opozicija, ki za bližnje lokalne volitve brusi orožje tudi s pihanjem na duše nezadovoljnih Italijanov, to pa je najlaže doseči s spodbujanjem odpora do prišlekov.
Silvio Berlusconi spet v akciji
Ta konec tedna je začel svoje privržence spet zbirati Silvio Berlusconi, dve desetletji nesporni prvi politik Apeninskega polotoka, ki je izgubil oblast predvsem po zaslugi svojih tedanjih nemških zaveznikov. Zdaj poskuša poenotiti vso desno opcijo, tudi Severno ligo in postfašistično desnico vabi v svoje vrste. V soboto je izračunal, da bi vse desne stranke zbrale kvečjemu štiri do pet odstotkov, če se pojavijo same in poskušajo priti na oblast vsaj na lokalni ravni vsaka na svojo roko. Če se na vrh desnice spet zavihti nekdanji Vitez, po njegovih izračunih dobijo več kot tretjino glasov, na naslednjih parlamentarnih volitvah pa kar 40 odstotkov.
Glede na to, da je v soboto na prvo zborovanje v Milanu zamudil celo uro, mu opazovalci ne napovedujejo velikega uspeha. Ker je vedel, da je bilo narobe zamuditi, je spodrsljaj pripisal policiji, češ da ni storila nič, kar bi večkratnemu predsedniku vlade omogočilo hitrejše vijuganje po milanskem prometu.
