Tiskane izdaje
Rim − V sedmih italijanskih deželah od dvajsetih so imeli v nedeljo volitve, ki so bile prvi preizkus za rimsko vlado in njene velikopotezne reforme. Na prvi pogled se izidi – zmaga v petih deželah in poraz v dveh – zdijo nova zmaga predsednika vlade Mattea Renzija. Že na drugi pogled pa je jasno, da je njegova Demokratska stranka prvič po Renzijevem vzponu hudo trpela, preden so prešteli vse glasove. Na desni je zlasti na občinskih volitvah pogorel Silvio Berlusconi, ki ga na Siciliji sploh niso več volili, čeravno je bila prej prav tam njegova glavna trdnjava.
Stranka, ki si jo je zdaj 40-letni Matteo Renzi vzel za svojo predlanskim, potem pa je od znotraj zrušil tudi predhodnika, premiera Enrica Letto, in je prevzel vlado, je ohranila oblast v Markah, Apuliji in Toskani, tudi v Umbriji, ki je njena stara trdnjava. Na juriš in precej presenetljivo je zavzela tudi Kampanijo, v Neaplju so pometli z nekdaj berlusconijevsko večino.
Brenkanje prave pesmice
Drugače je bilo v Liguriji, kjer so levičarji dolgo kar uspešno vladali, zdaj pa jim je roge pokazal Berlusconijev strankarski in osebni politični svetovalec Giovanni Toti. Nekako je na deželni ravni povezal vso desno opcijo, tudi njene bolj skrajne dele. Zmagal je s precejšnjo prednostjo. Že v naslednjem trenutku pa je Toti po mnenju analitikov že prevzel besednjak Severne lige, ki ga na severu Apeninskega polotoka najbolj razumejo. Ko jim kdo zabrenka pesmico, ki daje v nič Evropsko unijo, severnemu delu Italije pa vsaj od daleč in megleno obljubi neodvisnost, delno suverenost ali pa vsaj odločanje o lastnih davkih v megleno daljni prihodnosti, ga severnjaki radi slišijo, toplo jim postane pri srcu, na volitvah se odločijo zanj.
V Venetu, še ne tako davno, pred začetkom svetovne krize, najbolj razviti in perspektivni med vsemi deželami, severnjaki tako rekoč niso imeli konkurence. Dosedanji guverner, bivši kmetijski minister Luca Zaia, je tehtal več od vseh drugih strank skupaj.
Renzijeva Demokratska stranka je sodeč po končnem izidu nedeljskega spopada premočno zmagala, rezultat pet proti dva se zdi skoraj fantastičen. V resnici pa je v primerjavi z lanskimi evropskimi volitvami doživela hladen tuš, v nekaterih delih države je veliko izgubila, ponekod celo polovico lanskih glasov.
Tudi evropske volitve so pred letom veljale za preizkus Renzijevega vpliva. Ko je dosegel več kot 40 odstotkov, je bil to zgodovinski uspeh levice, ki jo sestavljajo potomci nekdanjih komunistov in potomci nekdanjih krščanskih demokratov, zlasti tisti iz ljudske stranke oziroma zmernega dela krščanske demokracije. Tudi Renzi je zrasel v politični valilnici kadrov, ki ji pravijo katoliški skavti. Ko je lani pri 39 letih prevzel vodenje vlade, ni imel za seboj nobenih omembe vrednih oblastnih izkušenj, samo firenški župan je bil nekaj let. Svojo stranko hoče spremeniti v »nacionalno«, vseobsegajočo, se pravi nekakšno »socialistično zvezo«, sprejemljivo za vse državljane.
Demokrati, ki so zadnje mesece uprizorili celo vrsto odmevnih medsebojnih bitk, so na deželnih volitvah v nedeljo v povprečju sedmih dežel iztržili komaj četrtino glasov, več kot petnajst odstotkov manj kot lani. Plačali so ceh za neenotnost, tudi za zamenjavo generacij na vrhu. Renzi kar uspešno odganja stare kadre, tiste iz bivše komunistične ali pa bivše demokrščanske stranke. Stari veljaki in vojaki, ki nasprotujejo korenitim političnim in gospodarskim reformam, pa so vendarle uspešno pomagali odganjati volivce.
Kdo je poraženec, kdo zmagovalec?
Volilna udeležba je bila tokrat za italijanske razmere rekordno nizka. Komaj dobra polovica volilnih upravičencev se je odzvala vabilu. Pred štirimi leti, na prejšnjih regionalnih volitvah v istih deželah je bila udeležba skoraj 65-odstotna. Precej višja je bila udeležba na občinskih volitvah v nekaterih drugih deželah, tam pa ponavadi glavne vloge ne igrajo visoke politike, ampak lokalni problemi in interesi.
Na prvi pogled so s prizorišča tako rekoč izginili privrženci komika Beppeja Grilla iz gibanja Pet zvezd. Nobene dežele niso osvojili. In vendar je prav Grillo po svoje zmagovalec teh volitev, s petino glasov je njegovo gibanje druga najmočnejša stranka v sedmih deželah. Grillo zdaj izziva Renzija, razglaša ga za velikega poraženca. Renziju taki napadi ne gredo do živega, razglasil se je za velikega zmagovalca, prepričan je, da je nova zmaga nov zagon za nove reforme.
Severna liga se je s približno 13 odstotki izkazala za gonilno silo na desnici. Na severu je izrinila levo sredino, Berlusconijevo stranko Naprej, Italija, pa potisnila za stopnico niže, marsikje se lahko uveljavlja samo še kot severnjaška sopotnica. Da nekdanji Vitez popušča, je bilo jasno, ko se je udeležil enega izmed predvolilnih zborovanj in navijal za lokalnega kandidata, potem pa ugotovil, da je prišel ob napačni uri na napačni kraj in podpiral svojega nasprotnika.
Najhujši poraz je Berlusconi doživel na Siciliji, kjer so imeli samo občinske volitve. Izid je bil katastrofalen, kar 61 proti nič v Vitezovo škodo. Samo v dveh občinah mu je še uspelo sestaviti volilno listo, pa še tam so berlusconijevci izgubili. Sicilija je bila najmočnejša trdnjava berlusconizma, dokler je imel Vitez oblast v Rimu.
