Tiskane izdaje
Zagreb – Glede česa se ne strinjata hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović in premier Andrej Plenković? Pravzaprav bi se bilo treba vprašati: »Je sploh kaj, o čemer se strinjata?«
Spor, ki že nekaj časa traja med predsednico in premierom, se je, kot pravi premier, začel s povsem nepotrebnim vmešavanjem predsednice v ustvarjanje nove parlamentarne večine, nadaljeval se je z očitki obrambnemu ministru zaradi prepočasnega vključevanja vojske v gašenje požarov, svoj vrhunec pa je dosegel prejšnji teden, ko je predsednica do zdaj najostreje poklicala na odgovornost vlado, in to zaradi očitnega gospodarskega zaostajanja za državami srednje in vzhodne Evrope.
Medtem ko te države napredujejo, Hrvaška stagnira. Še vedno niso bile izpeljane potrebne reforme, stopnja produktivnosti in stopnja delovne aktivnosti sta najnižji v Evropi, glede na bruto domači proizvod pa je najmanjši tudi izvoz. Posledica vsega tega je do zdaj najobsežnejši eksodus. Hrvaško vsako leto zapusti več kot 50.000 ljudi v najlepših letih. Od vstopa v Unijo se je po zadnjih ocenah izselilo okoli 250.000 Hrvatov. »Na Hrvaškem vlada izredno stanje, zato so potrebni izredni ukrepi,« je – po naključju ali ne – dva dni pred glasovanjem o zaupnici vladi v saboru poudarila predsednica.
Različni pogledi
Premier in predsednica imata različni mnenji tudi v primeru Agrokor. Plenković trdi, da je vlada pravilno ukrepala in preprečila popolno gospodarsko zmedo, pripombe opozicije pa doživlja kot nepotrebno zapletanje in pridobivanje cenenih političnih točk. Predsednica pa vztraja pri saborski preiskovalni komisiji in napoveduje sejo sveta za nacionalno varnost, na kateri bodo razpravljali o Agrokorju. Čeprav ji ustava daje pooblastila na področju zunanje politike, njena pobuda »Tri morja« v vladi ni bila deležna navdušenja, niti v energetskem delu, kajti kljub deklarativni podpori projekt terminala LNG ne napreduje, niti vlada ga nima za eno od prednostnih nalog.
Hrvaški premier Andrej Plenković na obisku v Sloveniji. Foto: Tomi Lombar/Delo
»Medtem ko mi razmišljamo, so Poljaki že odprli svoj LNG,« ogorčeno ugotavlja predsednica. Predsednica in vlada sta vsak na svojem bregu tudi pri reformi izobraževanja, v vladi pa tudi s precejšnjim nezadovoljstvom spremljajo preseljevanja njenega urada po Hrvaški. Predsednica – tako kot so to počeli srednjeveški kralji – svoj urad od časa do časa preseli v kakšno drugo mesto, kjer nato nekaj dni vestno posluša pritožbe območnih funkcionarjev, ki niso nič drugega kot kritike na račun vlade.
Za zdaj Plenković na vse te hude očitke, ki so, milo rečeno, nenavadni, saj prihajajo od predsednice, ki se lahko za svojo izvolitev zahvali predvsem HDZ, dokaj mirno odgovarja. Namesto s polemiko je vlada na očitke zaradi politike natalitete nemudoma odgovorila z zmanjšanjem premoženjskega cenzusa, s čimer je sto tisoč družin dobilo pravico do otroškega dodatka.
Dejstvo pa je, da včasih slike povedo več kot besede. V ponedeljek je bilo na dodelitvi zlate kune mogoče opaziti, da se premier in predsednica, čeprav je med njima sedel samo predsednik sabora, nista niti pogledala, kaj šele izmenjala kakšno besedo. Njun »pogovor« je potekal zgolj prek televizijskih intervjujev, v katerih je vsak od njiju branil svoja stališča, pri čemer sta se oba skrbno izogibala temu, da bi odgovornost jasno prevalila na drugega. Predsednica je na prvi pogled v veliko boljšem položaju, saj lahko govori, kar hoče, glede na skromna ustavna pooblastila pravzaprav nima nikakršne odgovornosti.
Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović. Foto: Goran Mehkek/CROPIX
Plenkovićeva prednost
Plenković ima veliko odgovornost, ima pa tudi moč sprejetja odločitev. Ena od teh se glasi: »Kdo bo na prihodnjih volitvah kandidat(ka) HDZ.« Veliko pove dejstvo, da Plenković noče izjaviti, da bo to sedanja predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ker se menda »niti ona o tem še ni izrekla«. Brez podpore HDZ, kjer kot morebitnega kandidata omenjajo tudi obrambnega ministra, generala Krstičevića, pa sedanja predsednica nima nikakršne možnosti. Ker se zaveda, da ne bo mogla zmagati zgolj z glasovi HDZ, si želi predsednica pridobiti tudi glasove centra, s čimer tvega, da bo izgubila glasove omenjene stranke, v kateri mnogi niso pretirano naklonjeni Plenkoviću, a vedo, da bi se brez njega znašli v opoziciji. S tem, ko nastopa proti »svoji« vladi, Kolinda Grabar Kitarović ponavlja napako nekdanjega predsednika Iva Josipovića, ki je, da bi si pridobil glasove centra in celo desnice, kritiziral vlado SDP. Na koncu ni dobil njihovih glasov, je pa izgubil glasove levice in narodnostnih manjšin ter ostal brez drugega mandata.
Nekaj podobnega bi se lahko zgodilo tudi sedanji predsednici, zato je v sredo precej ublažila svoja stališča. Med drugim je celo poudarila, da »sedanje vlade ne bi smeli kriviti za vse tisto, česar niso storile dosedanje vlade, pri čemer sem bila v eni od njih tudi sama podpredsednica oziroma ministrica za zunanje zadeve«.
