Jesen hadezejevega patriarha?

Zagreb – Kdo je Vladimir Šeks, ena najpomembnejših osebnosti hrvaške politike v minulih sedemindvajsetih letih? Če bi vprašali njega, bi »skromno« odgovoril, da je napisal več kot polovico hrvaške ustave, deklaracijo o suverenosti in samostojnosti 25. junija 1991 in deklaracijo o razglasitvi Hrvaške kot samostojne in suverene države 8. oktobra istega leta.

Kar zadeva njegovo delovanje v nekdanji državi, Šeks nadvse rad poudarja svojo disidentsko preteklost, ko so mu med drugim onemogočali ukvarjanje z odvetništvom, zaradi političnega delovanja pa je bil celo v zaporu. A na to obdobje Šeksovega življenja se je vedno gledalo z zadržki, saj je imel Šeks brez dvoma stike z Udbo. Najnovejše odkritje Jutarnjega lista kaže, da je bilo to sodelovanje ne le prisilno, kot trdi Šeks, ampak da je bil ta v nekaterih primerih, o čemer priča dosje Zlatka Bagarića, še kako vesten, če že ne kar preveč vesten sodelavec Udbe.

Kralj hrvaškega pravosodja

A Vladimir Šeks še zdaleč ni nepomembna oseba v hrvaški politiki. Vedno pri vrhu, a nikoli prav na vrhu: Šeks je bil podpredsednik hrvaške vlade, državni tožilec, vršilec dolžnosti predsednika HDZ, podpredsednik in tudi predsednik sabora. Ves ta čas je slovel kot nekronani kralj hrvaškega pravosodja. Brez njegove vednosti in dovoljenja je bilo – zaradi mreže, ki se je pletla dolga leta – v hrvaškem sodnem sistemu tako rekoč nemogoče napredovati. Ko so pred leti izbirali ustavne sodnike, se je prav nanj nanašal eden najbolj ciničnih in najbolj duhovitih opozicijskih predlogov. Opozicija je zahtevala, naj HDZ predlaga Šeksa, ker »bi bil on edini ustavni sodnik, ki ga ne bi izbral sam Vladimir Šeks«. Namesto na ustavno sodišče je Šeks odšel v urad predsednice, kjer je zaradi afere s pomilostitvami kmalu ostal brez funkcije, a se ni dokončno upokojil.

Ko že povsem poraženemu Karamarku ni uspelo vzpostaviti nove parlamentarne večine, je Šeks odkrito lobiral za sedanjega premiera in predsednika HDZ Andreja Plenkovića. Po volitvah je postal njegov svetovalec. Med svoje zasluge si pripisuje razdor koalicije z Mostom in vzpostavitev nove parlamentarne večine z razdeljeno HDS ter predstavniki narodnostnih manjših, pa tudi to, da je finančni minister Zdravko Marić obdržal svojo funkcijo. Premier Šeksu ni ostal dolžen in je kljub poudarjanju kronološkega pristopa Šeksovo pričevanje podaljšal ad kalendas graecas, glede na to, da je bila medtem ukinjena saborska komisija.

Šeksu le redki še verjamejo

Šeks zanika sodelovanje z Udbo. Pravi, da so te trditve »napačne, tendenciozne in manipulativne, cilj vsega tega pa je, da se izničijo razlike med žrtvami in sodelavci jugoslovanske tajne službe«. Šeksu to le redki v celoti verjamejo. Njegov primer – in to velja tudi za številne druge hrvaške disidente, še zlasti politične emigrante – priča o tem, da odnos komunistične tajne policije ni bil enopomenski odnos med preganjalci in preganjanimi, temveč še kako kompleksen odnos, kar bi takratni disidenti in poznejši politični funkcionarji najraje pozabili.

Sicer pa tudi Zlatko Bagarić, ki so mu sledili, ni bil zgolj preprost državljan. To je človek, ki se je po vzpostavitvi hrvaške države vrnil v Hrvaško, a ne v politiko, temveč v podzemlje, kjer je kaj hitro postal nekronani kralj igralniških poslov. Prav njegov bliskovit vzpon je bil za mnoge dokaz nikdar ovržene teze, da sta se v prvih trenutkih vzpostavljanja države najbolje znašli prav obveščevalna služba in mafija. Mimogrede povedano, Bagarića so likvidirali leta 1998, in to v nikoli do konca razjasnjenem mafijskem obračunu.

Šeksov primer so odprli v času burnih polemik o potrebi po odprtju celotnega arhivskega gradiva iz obdobja nekdanje države. Glede tega je zlasti vztrajal Most, ki je nasprotoval selektivnemu pristopu, saj bi se z novim zakonom, ki ga predlaga HDZ, omogočil vpogled zgolj v dosjeje uslužbencev Udbe, ne pa tudi v dosjeje sodelavcev. Ob tem se postavlja tudi vprašanje zaščite preiskovalcev, saj so Šeksa v izjemno kratkem času obvestili, da nekdo »brska« po njegovih podatkih. To ni nič čudnega, če vemo, da je bil za vodjo državnega arhiva – in to z očitnim njegovim dovoljenjem – imenovan recenzent njegove najnovejše knjige Dinko Čutura.

Napad na Plenkovića

Napada na Šeksa so mediji, naklonjeni vladi, pa tudi visoki funkcionarji stranke že razglasili za napad na premiera Andreja Plenkovića. Šeks in Plenković sta si bila do zdaj blizu, nikakršna skrivnost pa ni, da ne premieru ne vodstvu stranke ne ugaja Šeksovo poveličevanje lastne vloge, po čemer bi bilo mogoče sklepati, da je Plenković njegova marioneta. Kajti naj je Plenković še tako uglajen, si kljub temu ne dovoli posegati v svoj ego, kar je dodobra izkusila tudi predsednica, ki si je drznila kritizirati vlado, nato pa se je morala dolgo »posipavati s pepelom«. Plenković je že pred to afero ustavil imenovanje zunanjih članov saborskega odbora za ustavo, kar si mnogi tolmačijo kot jasno znamenje Šeksu, naj se preneha hvalisati. Najnovejša afera je dodatno prizadela tega hadezejevca za najdaljšim strankarskim stažem, a ga ni dokončno odpisala. Prej bi lahko rekli, da ga je postavila na trdna tla, a le do kakšne nove potrebe po njegovih storitvah, ki jih očitno potrebuje prav vsaka oblast.