Tiskane izdaje
Zagreb – Pred leti je bil Zagreb za Kitajce zanimiv. Vedno več se jih je priseljevalo in vedno več jih je na Hrvaškem odpiralo trgovine. Zdaj se je trend obrnil. Vsak tretji mali ali srednji kitajski podjetnik Hrvaško zapušča.
Hrvaška je že sedmo leto v krizi. Denarja je vse manj, skoraj 20-odstotna brezposelnost terja svoj davek. Tudi v trgovinah, trgovinicah in trgovskih centrih, katerih lastniki so Kitajci. Uradni podatki hrvaških gospodarskih združenj kažejo, da je bilo lani na Hrvaškem dobro tretjino manj kitajskih podjetnikov kakor leto prej. Krepko se je zmanjšal tudi promet v dveh največjih kitajskih trgovskih centrih v Zagrebu, v Kitajskem zidu z 11.000 kvadratnimi metri površine, na katerih je 72 trgovin, in v Kunlunu, ki se razprostira na 16.700 kvadratnih metrih, v njem pa je 90 trgovin. V prvem se je promet zmanjšal za skoraj 15 odstotkov, v drugem za skoraj četrtino. Krivulja pa še naprej pada.
Pred dobrimi desetimi leti so na Kajzerici, enem od zagrebških predelov, odprli prvo trgovino, ki je bila v lasti Kitajcev. Odprtja kitajskih trgovin so se nato kar vrstila, skupaj z že omenjenima nakupovalnima središčema s kitajskim blagom. Takrat se je začel dogajati preobrat. Številni lastniki zagrebških butikov, modnih trgovinic, prodajaln očal, džinsa, keramične drogerije, obutev … so začeli poslovati s Kitajci in preprodajati blago, nemalokrat dvomljive kakovosti, po nekajkrat višjih cenah. Nekateri podatki kažejo, da je bilo pred štirimi ali petimi leti v Zagrebu prijavljenih približno 500 Kitajcev, ki so imeli nekaj več kot 200 malih in srednjih podjetij. Lani je na vsem Hrvaškem živelo 1056 Kitajcev, kar je nekaj več kot Rusov in nekaj manj kot Italijanov.
»Gospodarska kriza na Hrvaškem, dolgoletna recesija in ekonomske težave so marsikaterega kitajskega trgovca prisilile, da je zaprl trgovino ali podjetje in se preselil drugam. Pred dobrimi desetimi, petnajstimi leti smo bili priča pravemu navalu odpiranja kitajskih trgovin. Zdaj se razmere občutno spreminjajo,« je za poslovni časnik Lider dejal Mario Rendulić iz Društva kitajsko-hrvaškega prijateljstva.
Hrvati Kitajcem ne verjamejo
Hrvaška si sicer na vse pretege prizadeva izboljšati odnose s Kitajsko, saj se zaveda, da je ta svetovna velesila. Vendar ji nikakor ne uspe. Številna hrvaška politično-gospodarska delegacija je že pred slabimi tremi leti obiskala Kitajsko in kar nekaj ministrov je takrat odkrito povedalo, da bi bila lahko Hrvaška »za Kitajsko vrata v Evropo«, zlasti zaradi pristanišč na Reki, v Splitu in Pločah. Prav zadnje je postalo svojevrstna kitajska investicijska lastovka, a je žal ostalo edino. Pristanišče v Pločah je namreč s kitajsko družbo CNBM International Engineering sklenilo dogovor o urejanju in opremljanju terminala za razsuti tovor.
Seveda je tu še turizem, ki je za Hrvaško nedotakljiva svetinja in tista gospodarska panoga, od katere je močno odvisen tudi proračun države. Zato nikakor ne presenečajo velike in optimistične napovedi hrvaških turističnih delavcev, da bodo naredili vse, da si odrežejo še večji kos kitajske turistične pogače. Ta je res precejšnja, po nekaterih podatkih se namreč turistično poda v tujino vsako leto najmanj 70 milijonov Kitajcev. Hrvaško jih med njimi obišče le nekaj več kot 22.000, pri čemer hrvaški turistični delavci napovedujejo, da je eden osrednjih turističnih izzivov gotovo učenje kitajščine, Kitajci in Indijci pa so zanje gostje prihodnosti. Resnost takšnih napovedi potrjujejo tudi besede hrvaške zunanje ministrice, ki je v enem od pogovorov dejala, da naj bi že letos, ob stotem rojstnem dnevu svetovne turistične organizacije, v Rovinju pripravili turistični mini vrh, na katerem bi sodelovali kitajski minister za turizem in 16 turističnih ministrov iz srednje in vzhodne Evrope.
Do kitajskih trgovcev pa je bržkone prišel še en podatek. Kot pravi Rendulić, vlada med Hrvati in Kitajci prav posebna napetost, saj, kot je pokazala neka raziskava, kar 97 odstotkov Hrvatov Kitajcem sploh ne verjame.
Pred leti, ko so Kitajci na Kajzerici, nemalokrat meglenem in vlažnem predelu mesta ob Savi, odprli svojo prvo trgovino, je njihovo število neopazno raslo, naselje pa se je večalo. Potem so se potihoma odselili na Jankomir, v stavbo, ki je zrasla na nekdanjem polju koruze in postala še en spomenik potrošništvu. Zdaj počasi, vendar vztrajno tudi ta svet »vse za 10 kun« propada in izginja.
