Tiskane izdaje
Velikih elektorjev, ki izberejo predsednika, je seveda precej več kot kardinalov, ki izberejo papeža, vseh je kar 1009. Poleg 630 članov poslanske zbornice in 315 senatorjev sodeluje še 58 predstavnikov regij, po trije iz vsake dežele, razen iz dežele Aosta, ki prispeva samo enega volivca. Če kateri izmed elektorjev umre med glasovanjem, ki lahko traja tudi več dni, ga nemudoma zamenja prvi izmed neizvoljenih kandidatov zadnjih parlamentarnih volitev.
Tokrat na konklavu manjkata dva parlamentarca (eden z leve, drugi z desne), ki sta bila pravnomočno obsojena in zato nimata pravice sedeti v parlamentu. Glasovati tudi ne more predsednik senata Pietro Grasso, ki zamenjuje odsotnega predsednika republike. Enakovredno in enakopravno pa o svojem nasledniku odloča Giorgio Napolitano, ki je dosmrtni senator in se je v senat in na senatorsko plačo vrnil takoj po odstopu.
Ker je število volivcev ogromno, glasovanje pa je tajno, vsaka runda, vsak postopek volitev, začenši s prvim včeraj popoldne, traja štiri ure in pol. Volitve bodo vsak dan dopoldne ob 9.30 in popoldne ob 15.30. Tudi danes dvakrat.
Prva tri glasovanja, včerajšnje in današnja dva, zahtevajo dvotretjinsko večino za izvolitev, to pa je kar 673 glasov. Še nikoli v zgodovini italijanske republike se ni zgodilo, da bi bil predsednik izvoljen takoj na začetku, z dvotretjinsko večino. Pravo, odločilno glasovanje se predvidoma začne šele jutri s četrtim glasovanjem, ko je za izbiro predsednika dovolj 505 glasov.
Prvega kandidata, ki ni nujno tudi zmagovalec, predlaga predsednik vlade oziroma vodja vladajoče koalicije. Premier Matteo Renzi je svojega asa potegnil iz rokava šele tik pred začetkom glasovanj. Njegova Demokratska stranka se namreč dolgo ni mogla dogovoriti o imenu, ki bi ga podprle vse struje v stranki, ki je nastala po razpadu starega demokrščanskega sistema pred dobrima dvema desetletjema. Tedanje gibanje Oljka so sestavili bivši komunisti in zmerni del bivših krščanskih demokratov.
Kandidatov za predsednika je bilo na levi sredini še v sredo vsaj pet, med njimi bivši premier in predsednik evropske komisije Romano Prodi, pa Walter Veltroni, ki je botroval ustanovitvi Demokratske stranke in bil tudi eden izmed rabljev in pogrebcev ob prejšnjih Prodijevih političnih poskusi. Za favoritko je tako rekoč do zadnjega trenutka veljala Anna Finocchiaro, ki sodi med zmerne politike iz nekdanje komunistične partije. Struje med demokrati so se bodle med seboj, nekajkrat se je zdelo, da lahko pride do razkola na levi sredini.
Polom so demokrati zaradi neenotnosti doživeli že pred dvema letoma, ko so sami zrušili svojega kandidata Romana Prodija, krizi pa se je Italija tedaj izognila samo zato, ker je Giorgio Napolitano kot prvi v zgodovini republike pristal na ponovno kandidaturo. O njegovi vlogi v italijanskim politiki zadnjih let še niso napisane vse analize, tudi o tem ne, ali se je res držal ustave in tradicije, ali pa je presegel pristojnost predsednikov, ko je pomagal strmoglaviti Silvia Berlusconija in je postavil kar tri predsednike vlad v treh letih, pri tem pa porušil staro ravnotežje med levico in desnico in izposloval sestavo mešanih, levo-desno-sredinskih vlad.
Štiridesetletni Matteo Renzi, ki je plod posebej spretnih manevrov Napolitanove politike zadnjih let, je s spretnostjo, ki jo primerjajo z Napolitanovo, dosegel izbor kandidata, ki so ga v Demokratski stranki podprli soglasno. Njegov človek za na Kvirinal je Sergio Mattarella, vplivni sicilski politik, ki je zaznamoval zadnja desetletja italijanske politike, najprej v vrstah krščanske demokracije, potem v Ljudski stranki, ki je pomenila zmerno krilo demokristjanov, ko se je katoliška stranka zaradi korupcije razkrojila.
Mattarella je bil zadnja štiri leta sodnik ustavnega sodišča, za njim pa je dolga politična kariera. Že leta 1983 je postal poslanec krščanske demokracije, kmalu potem minister za odnose s parlamentom v dveh vladah. Kot minister za izobraževanje v vladi Giulia Andreottija je leta 1990 odstopil. To je bil njegov glas protesta zaradi zakona, ki ga je izglasoval parlament, prav s tem zakonom, imenovanim Mammí, pa je Rim dovolil nesluteni vzpon Silvia Berlusconija.
Leta 1993 je Mattarella botroval večinskemu volilnemu sistemu, ki je vzpostavil ravnotežje v novi politični stvarnosti. Zakon, imenovan Mattarellum, je spodkopal Berlusconi, ki je dal za svoje potrebe sprejeti nov zakon, imenovan Porcellum (prašičji), z njim pa se je ravnotežje porušilo in začela se je kriza, ki še vedno traja. V oljčnih vladah je bil Mattarella podpredsednik vlade in dvakrat obrambni minister.
Matteo Renzi se je o imenih kandidatov pogovarjal in pogajal ne samo s svojimi demokrati, ampak tudi s Silviom Berlusconijem, ki je najvplivnejši na desnici, čeprav zaradi pravnomočne obsodbe ne more sedeti v parlamentu in ima v rokah samo nekaj parlamentarcev svojega gibanja Naprej, Italija. Kako se bo obnašala skupina Berlusconijevih vernikov in podložnikov, še ni jasno.
