Tiskane izdaje
Zagreb – Dvaindvajset mesecev že traja proces proti nekdanjemu funkcionarju Udbe in poznejšemu hrvaškemu obveščevalcu Josipu Perkoviću in njegovemu nadrejenemu Zdravku Mustaći. Proces, ki je dvignil precej političnega prahu, Hrvaško pa spravil ob dober glas v Bruslju, se na sodišču v Münchnu bliža koncu.
Začetek procesa, ki je dobil ime Lex Perković, je treba iskati v evropskem pripornem nalogu, po katerem mora vsaka članica izročiti obsojenca ali osumljenca, ki ga išče druga država. Tik pred hrvaškim vstopom v Unijo, dva ali tri dni pred tistim 1. julijem 2013, ko so pristopno pogodbo ratificirale že vse članice, je sabor sprejel dopolnila k zakonodaji, po katerih evropski zaporni nalog na Hrvaškem ne velja za kazniva dejanja, storjena pred 7. avgustom 2002. Zakon so v hrvaških medijih poimenovali Lex Perković, saj je bilo povsem jasno, da želi levosredinska oblast z njim zavarovati nekdanjega udbovca in poznejšega pripadnika obveščevalne službe Josipa Perkovića.
V Nemčiji ga bremenijo zaradi vpletenosti v usmrtitev emigranta in enega od nekdanjih direktorjev Ine Stjepana Ðurekovića na Bavarskem leta 1983. Perkovića je Nemčija iskala s tiralico, za njegovo izročitev pa so razpisali nagrado v višini 12.000 evrov. Hrvaška je nato glede tega veliko slepomišila. Takratni premier Zoran Milanović je iskal politično ozadje zapleta, češ, pri nas je na oblasti levosredinska vlada, ki ni pogodu evropskim konservativcem, izjavil pa je tudi, da »preganjate lisico, izgnali boste Kinga Konga«. Iz Bruslja so začela prihajati sporočila, da je načeto zaupanje Bruslja v dobre namere 28. članice. V nemškem tisku so se pojavila zgražanja nad ravnanjem Hrvaške in njenim domnevnim ščitenjem kriminalcev iz komunističnega režima. Navsezadnje so po podatkih nemških služb jugoslovanski likvidatorji na nemških tleh usmrtili več kot dvajset hrvaških emigrantov.
Zadnja bitka hladne vojne
Danes 70-letni Perković je začel kot operativec službe državne varnosti (Udba) v Osijeku, kot načelnik enega od oddelkov pa je »pokrival« emigracijo. V začetku 80. let je postal inšpektor, čez leto ali dve pa vodja oddelka in zelo kmalu pomočnik šefa celotne službe državne varnosti. Bil je tudi pomočnik obrambnega ministra Gojka Šuška. Težave so se zanj začele leta 2009, ko je nemški zvezni kriminalistični urad (Bundeskriminalamt) za njim razpisal tiralico zaradi vpletenosti v usmrtitev Ðurekovića pred 33 leti.
Anto Nobilo. Foto: Bruno Konjevic/CROPIX
Po skoraj dveh letih postopka in številnih zaslišanjih naj bi bila po doslej znanih napovedih prvostopenjska sodba v tem primeru, ki mu njegov odvetnik Anto Nobilo pravi zadnja bitka hladne vojne, izrečena »zelo kmalu«, morda že prihodnji teden oziroma še preden se bodo začele pravosodne počitnice na Bavarskem. Nemško državno tožilstvo je zahtevalo od sodišča dosmrtno zaporno kazen za Josipa Perkovića.
Đureković ni hrvaška emigrantska zgodba
Odvetnik Anto Nobilo je znan po branjenju številnih znanih ljudi s političnega parketa hrvaške preteklosti in sedanjosti. Zdaj je odvetnik Josipa Perkovića. V pogovoru za Delo pravi, da zaradi sodbe, kakršnakoli ta že bo, ne pričakuje kakšnih posledic na račun Hrvaške, vendar bi sodbo kljub temu utegnili zlorabiti nekateri krogi na desnici.
Kako ocenjujete potek sojenja?
Prejšnji teden smo zahtevali izvzetje celotnega sodnega senata, ker menimo, da je pristranski. Skorajda se ne spomnim, kdaj sem zahteval izvzetje sodišča. To dovolj pove o moji oceni sojenja. (Sodišče je predvčerajšnjim zahtevo zavrglo, ker je bila vložena prepozno, op. a.)
Kaj pričakujete od razsodbe?
Kot vedno, bi bilo treba pričakovati pošteno razsodbo. Sicer bomo kmalu videli, ali bo tako. Bolje je, da tega ne komentiram.
Kaj bo razsodba, ne glede na to, kakšna bo, pomenila za Hrvaško?
Za Hrvaško nič bistvenega. Danes nas pestijo drugi problemi. To je zgolj zaostala bitka tajnih služb iz časov hladne vojne. Đureković je bil dobro plačan vohun BND (nemške Zvezne obveščevalne službe, op. a.) dolgih osem let in so ga zaradi tega ubili. To smo v postopku povsem zanesljivo ugotovili, in to iz virov BND. Z gospodarskim in vojaškim vohunjenjem je nekdanji državi prizadejal zelo veliko škodo. BND in Đureković sta se zavedala, da ga utegnejo zaradi njegove vohunske dejavnosti likvidirati, zato se je začel ukvarjati s politiko, pisati članke in knjige, saj je upal, da ga kot javno osebo ne bodo napadli.
Torej Đureković ni le hrvaška zgodba?
Ne, Đureković ni hrvaška emigrantska zgodba, temveč vohunska zgodba hladne vojne. Kakšne so bile razsežnosti tega njegovega vohunjenja, je razvidno iz nekega dokumenta BND, v katerem Đurekovićev vodilni oficir BND pravi: »Če bodo Jugoslovani ugotovili, kaj si storil, te bodo obtožili kot enega glavnih krivcev za jugoslovanski gospodarski zlom, po vsem tem pa bo imela tudi Nemčija politične probleme.« Na podlagi tega stavka sklepam, da je Nemčija s pomočjo vohunskih podatkov, ki jih je dobila od Đurekovića, očitno izvajala tajne gospodarske ukrepe proti SFRJ, da bi zlomila njeno gospodarstvo, s tem pa tudi samo SFRJ. Spomnite se osemdesetih let. Očitno so spodbujali to krizo.
Vendar utegnejo nekateri kljub temu malce dvigati temperaturo.
Čeprav to ni hrvaška zgodba, bo skrajna desnica poskušala pred volitvami dvigati temperaturo. Kaj drugega jim tudi ne preostane po polomu s prejšnjo vlado.
Napovedano je pričevanje Josipa Perkovića. Bi lahko njegovo pričevanje razburkalo politične pa tudi zgodovinske osebnosti v Hrvaški in morda še v Sloveniji ali Srbiji?
Pričevanje Perkovića bo kirurško natančno usmerjeno na primer Đureković. O ničemer drugem ne bo pričal.
Neodvisno od Perkovića sem po tem, ko sem proučil pojav likvidacij, ugotovil, da je imel zgodovinar Christian Axboe Nielsen, ki je bil v tem primeru izvedenec, prav, ko je trdil, da so likvidirali zgolj teroriste, in to kot zadnji ukrep, potem ko z vsemi milejšimi ukrepi niso dosegli želenih rezultatov. SFRJ je bila izpostavljena terorističnim napadom in je, podobno kot so to počele ZDA, odgovarjala s preventivnimi udari. Ali je bilo to zakonito, je druga zgodba.
Še vedno vztrajate pri tem, da Perkovića ne bi smeli izročiti Nemčiji in da je bila njegova izročitev velik greh hrvaškega pravosodja?
Da. Hrvaško pravosodje je pod strahotnimi pritiski Nemčije prekršilo tako svoje zakone kot zakone EU ter izročilo gospoda Perkovića. To bo večen madež ne le na hrvaškem pravosodju, ampak tudi na sodnikih, ki so pomagali pri tej operaciji BND. Potrjuje, da ta primer ni običajen sodni postopek, temveč da obstajajo velike sile, ki ga vodijo. To je kljub vsemu zadnja bitka hladne vojne. Tisti, ki se tega ne zaveda, je očitno naiven.
