Tiskane izdaje
Zagreb – »Nestrpnost in sovraštvo zatirata demokratičnost in ustavnost. Pri vsem skupaj pa se to imenuje domoljubje,« je v pogovoru za Delo povedal poslanec srbske manjšine v hrvaškem saboru Milorad Pupovac in zatrdil, da so na Hrvaškem ogrožene vrednote strpnosti in zakonitosti.
Milorad Pupovac je te dni napisal pismo hrvaški predsednici Kolindi Grabar Kitarović in ji popisal, kaj se mu dogaja in kaj se dogaja nasploh. V razpravi v saboru je opozoril na »verbalno državljansko vojno« na Hrvaškem.
Gospod Pupovac, napisali ste pismo predsednici Kolindi Grabar Kitarović, v katerem ste omenili, da na ulici doživljate številne napade, v katerih vas med drugim žalijo, da ste četnik. Kaj se po vašem dogaja v državi?
Napisal sem pismo predsednici, premieru in predsedniku sabora, ker je v naši javnosti čedalje pogosteje slišati glasove nestrpnosti, sovraštva in pozive k nasilju. Na ulicah, trgih pa tudi v medijih. Pismo sem napisal ne toliko zaradi sebe kot zaradi drugih, kot so novinarka Mirjana Rakić, igralka Nina Violić, režiser Oliver Frljić, politik Vojislav Stanimirović, aktivist za človekove pravice Zoran Pusić in vodstvo Hrvaškega novinarskega društva, ki so bili prejšnji mesec tarča sovražnega govora in groženj z nasiljem.
Pismo sem napisal, da bi opozoril na trend, ki traja že več kot tri leta. Gre za javno toleriranje najtemnejših plati naše psihologije in zgodovine, hkrati pa zapostavljanje politične racionalnosti, ustavnosti in zakonitosti. To se dogaja. Nestrpnost in sovraštvo zatirata demokratičnost in ustavnost. Pri vsem skupaj pa se to imenuje domoljubje.
Nekdanji hrvaški predsednik Ivo Josipović je v nekem pogovoru izjavil, da je 'Hrvaška stopila korak nazaj'. Njegova izjava je stara več kot leto dni. Menite, da je država danes, po vsem, kar se dogaja, stopila dva, če ne že več korakov nazaj?
Žal se moja dežela, za katero smo toliko naredili, da bi postala priznana in sprejeta, da bi postala članica Evropske unije ter se odmaknila od druge svetovne vojne in strahot vojnega razpada Jugoslavije ter vojne na Hrvaškem, namesto naprej zdaj pomika nazaj. Nova politična garnitura, ki nas je prepričevala, da je srce njenega programa ekonomija, ne pa ideološki spori, za katere je krivila prejšnjo garnituro na oblasti, zdaj ne le da poglablja ideološke spore, temveč si vse bolj prizadeva, da bi nam vsilila ideološko, nacionalno in popolno enoumje. Pri tem celo ne upošteva tega, da ni mogoče doseči gospodarskega okrevanja, če namesto zakonov in državnih institucij zavladajo nacionalna čustva in strankarski kadri.
Menite, da se bodo na Hrvaškem kdaj končale razprave o ustaših in partizanih?
Te razprave se na prav način sploh še niso začele. Tuđman jih je prekril z avtoritarno idejo o spravi. To, kar imamo, so prizadevanja desnih in desničarskih politikov, da bi vrednote narodnoosvobodilnega boja in partizanskega gibanja, ki so bile minimalno obnovljene v preteklih petnajstih letih v časih Mesićevega in Josipovićevega mandata, razvrednotili in vrnili na staro. To staro pomeni radikalni protikomunizem, v katerem je zajeto partizansko gibanje in s katerim glasno ali po tihem častijo tiste, ki so jih partizani – kot del svetovne antifašistične koalicije – porazili.
Foto: Neja Markicevic/CROPIX
Ob omembi antifašizma se desni politični blok v Republiki Hrvaški v hipu zgrozi. Se strinjate, da si želi HDZ s sateliti izbrisati iz hrvaške zavesti pojem antifašizma in ga nadomestiti s pojmom tuđmanizacije?
Na žalost se moram s tem strinjati. Antifašizem se kriminalizira in istoveti s stalinizmom, stalinizem pa z nacizmom, in tako pridemo do tega, da sta fašizem in antifašizem isto. Vendar se antifašizem javno napada, fašizem pa mirno prenaša ali se ga rehabilitira. Mislim, da se Tuđman kljub odgovornosti in njegovi politiki obrača v grobu zaradi takšnega odnosa do tradicije in sodobnosti antifašizma ter njegovih vrednot.
Današnja HDZ se vede kot vse nedemokratične politike, ko trdi, da se zgodovina začne in konča z njihovo idejo o 'domoljubju', hkrati pa je morda pripravljena sprejeti liberalizem in socializem ter celo nacionalizem, če bodo preverjeni z njenimi testi domoljubja.
V saboru ste omenili, da že poteka 'verbalna državljanska vojna'. Lahko to, prosim, dodatno pojasnite, kaj ste mislili s tem?
Kot sem dejal, se je v minulih petnajstih letih na Hrvaškem razrasla in uveljavila državljanska zasnova naroda in ustavna zasnova države. Zagrizeni nacionalisti in radikalni konservativci (neredko klerikalni) so, ko so prišli na oblast socialdemokrati, sprožili konservativno-nacionalistično kampanjo, ki razkraja Tuđmanovo idejo zgodovinske sprave, Mesićevo idejo državljanske republike in Sanaderjevo idejo nacionalne zveze za Evropo. Tako se je narod že pri zadnjih predsedniških volitvah razdelil v dva tabora.
Državljanske in socialdemokratske skupine ne dovolijo uničevanja njihovih političnih idej in institucij. Njihov odpor, pa tudi odpor številnih državljanov proti tej nacionalistično-konservativni obnovi, je dokaj močan. To vodi v verbalno vojno.
Ste stalna tarča verbalnih napadov, opozarjate na ogroženost srbske manjšine, cirilica je v Vukovarju še vedno 'prepovedana tema' … Prvi mož HDZ Tomislav Karamarko pravi, da se morate zavedati, da na Hrvaškem niste ogroženi in da imate kot pripadnik srbske narodnostne manjšine vse pravice. Dve plati iste medalje? Kako ocenjujete ti dve resnici?
Vsi poslanci narodnostnih manjšin so maja lani sprejeli deklaracijo, v kateri so opozorili na naraščanje sovražnosti in etnocentrizma na Hrvaškem. Srbski narodni svet s svojimi bilteni priča o naraščanju nestrpnosti, sovražnega govora in kršenja človekovih pravic ter pravic manjšin. Torej že mora biti nekaj na tem.
Gospod Karamarko je pred tremi leti začel mandat predsednika HDZ s sporočilom: Nikoli več sramotne in ponižujoče koalicije s SDSS – Samostojno demokratično srbsko stranko. Stranko, ki je precej pripomogla k obnovitvi državljanskega in medetničnega zaupanja, k članstvu Hrvaške v EU in dobrim odnosom s sosedi. In jaz sem podpredsednik te stranke. Od takrat – od tistega njegovega sporočila – poteka kampanja proti cirilici in vsem, ki tej kampanji nasprotujejo.
V petindvajsetih letih politike sem se naučil, da resnica ni samo v mojih izkušnjah in da brez mojih izkušenj ni resnice. Zato se bojujem za eno in drugo. Torej za Karamarka in zase. Ne trdim, da sem ogrožen, trdim pa, kot sem to počel tudi tik pred začetkom vojne, da so ogrožene vrednote strpnosti in zakonitosti. To trditev bom branil, dokler ne bo dobila opore v dejstvih.
