Tiskane izdaje
Zagreb - Če sodimo po količini besa, agresije in težkih besed, izrečenih na račun nagrajene komedije Ministrstvo ljubezni režiserja Pave Marinkovića, je težko reči, ali bo v doglednem času na Hrvaškem komu prišlo na misel predvajati, še manj pa snemati film o nedavni vojni, ne da bi poprej dobil dovoljenje hrvaških veteranskih združenj in njihovega resornega ministrstva. Le kaj je tako razjezilo številna branilska združenja in resornega ministra Toma Medveda, ki bolj pogosto kakor minister v Vladi Republike Hrvaške nastopa kot njihov zastopnik?
Navdih za komedijo Ministrstvo ljubezni so bili dogodki iz mandata premierke Jadranke Kosor (HDZ), ko je bila sprejeta odločitev glede vdov hrvaških branilcev. Če se jih zaloti, da živijo v zunajzakonski zvezi, bi izgubile vse statusne pravice, najprej pokojnine. Družinski zakon ne dela razlik med zunajzakonskimi in zakonskimi skupnostmi, zato iz tega izhaja, da ženske v takšnih zvezah niso vdove. Mimogrede, leva vlada SDP je sporno določbo odpravila, a to je nepomembno, ker je komedija v celoti izmišljena. Torej v tej simpatični komediji vlada najame brezposelne ljudi, ki gredo po krajšem usposabljanju na lov za vdovami, ki »nezasluženo prejemajo pokojnino« in tako ogrožajo državni proračun. Med novopečenimi »inšpektorji« sta tudi brezposelni kriminalist in biolog.
Upata, da bosta ulovila najmanj sedem takšnih vdov, pridobila bonus in dobila zaposlitev v državni službi. Pri tem si izmišljujeta različne zvijače. Enkrat se predstavljata kot soborca umrlih, drugič kot zavarovalna agenta. Najbolj ganljiv prizor je, ko nastopata kot člana Koraka, nevladnega združenja, ki se bori za pravice LGBT-populacije. Ena od vdov namreč živi v zunajzakonski zvezi s partnerko, in ne s partnerjem. Eden od njiju se v eno od vdov tudi zaljubi. Posel izvrstno napreduje vse do takrat, ko ju razkrijejo mediji. Ozmerjana, popljuvana pa tudi pretepena inšpektorja pred jeznimi prebivalci Dalmatinske Zagore pobegneta v Zagreb. Biolog zatem odkrije, da ga njegova žena vara, zato se vrne na »mesto zločina« in živi še naprej z vdovo, ki je zaradi njega ostala brez pokojnine, a se je tako kot v vsaki bajki (še posebno hrvaški) zaposlila.
Brezčutnost državnega aparata
Nedolžno komedijo, ki govori o brezčutnosti državnega aparata, bi morali predvajati 4. januarja na programu državne televizije. Vendar je združenju vdov, ki menijo, da jih takšen nedolžen in v resnici dobrohoten prikaz žali, zmanjšuje njihovo žrtev in vzbuja dvom o celotni domovinski vojni, uspelo izposlovati odložitev predvajanja. Prestrašeno vodstvo HRT je javno izjavilo, da bo poiskalo dodatno mnenje o tem, ali smejo prikazati film, posnet z njihovim denarjem v koprodukciji z Eurimages in češkim koproducentom. Niso pa povedali, čigavo mnenje. Ministrstva za resnico še ni, so pa to, čigava bi morala biti zadnja beseda, razkrile kar vdove. Ena od njih, ki si filma ni ogledala, vendar ve, zakaj bi ga bilo treba prepovedati, je razkrila, da so se vdove sestale z ministrom Tomom Medvedom, ki jim je prebral pismo, v katerem je osebno zahteval umik komedije s programa HRT. Če to drži (vdove prisegajo, da drži), potem je minister resno prekršil zakon, ki jamči neodvisnost javne televizije. Vdove pa so bile razočarane nad ministrom, ki se je zavil v molk.
Zaradi tega so ob vestni podpori branilcev, ki so se že dokazali ob rušenju SDP-jeve vlade, organizirale protest pred zgradbo HRT. Ta je obljubila, da bo komedijo predvajala v četrtek, 11. januarja, ob 21 uri. Branilci so zagrozili tudi s postavitvijo šotorov, kar v njihovem žargonu pomeni obkolitev s povsem gotovim izidom. HRT je tudi tokrat pokleknila in komedijo predvajala v porno terminu, se pravi, po polnoči. Ni pa še gotovo, ali bodo sploh kdaj prikazali film Rajka Grlića, ki naj bi ga predvajali ta četrtek. Konservativna desnica meni, da se ukvarja s še bolj neprimerno temo: odnosu med hrvaškim radikalnim nacionalistom, ki se ponoči prelevi v transvestita, in Srbom, ki ga prvi uči osnov hrvaške ustave. Grlić je povedal: »Sram me je tega, kar dela hrvaška vladajoča politika hrvaški kulturi, ko za zastraševanje drži na povodcu branilce, ki so kot besni psi.«
Popustljivost in strahopetnost
Vendar je tovrstne akcije, ki jim gresta na roko popustljivost vladajočih ter strahopetnost vodilnih na HRT, treba vzeti resno, čeprav zvenijo groteskno. Temu v prid govori tudi to, da sta bila oba navedena filma snemana v času, ko je bil na čelu Hrvaškega avdio-vizualnega centra (HAVC) Hrvoje Hribar. Isti Hribar, ki ga je ne glede na očitne uspehe prav vdovsko-branilskim združenjem uspelo odstaviti kot nespodobno osebo, ki škodi dostojanstvu domovinske vojne. Hrvaški film je njihova prva, a ne zadnja žrtev. V Zagrebu so člani ultradesničarske in filoustaške stranke Zlatka Hasanbegovića kljub protestom zaposlenih prevzeli upravne odbore v najpomembnejših kulturnih institucijah, kot je Hrvaško narodno gledališče (HNK). Kultura pa je šele začetek, saj se napoveduje bitka za izobraževalni sistem pa tudi za temeljne evropske vrednote, kot so sekularnost, enakopravna obravnava različnih spolnih usmeritev in zaustavitev nasilja nad ženskami (»proevropski« Plenković si ne upa ratificirati istanbulske konvencije). Če ne bo kdo zaustavil vse bolj agresivne »konservativne revolucije« (takšnega človeka za zdaj ni), potem bi lahko prepoved neškodljive komedije postala uvod v bolj resno nacionalno in civilizacijsko tragedijo.
