Tiskane izdaje
Zgoraj je emblem stranke Naprej, Italija, ki je vzklik nogometnih navijačev, spodaj z velikimi črkami napis Berlusconi predsednik. Tak je plakat, ki ga je včeraj mestu, deželi in svetu predstavil nekdanji premier, Vitez, nekoč tudi najbogatejši Italijan Silvio Berlusconi.
Toda Italije letos ne bo na svetovnem prvenstvu v Rusiji, Berlusconi pa ne more kandidirati, ne more voditi vlade ali sedeti v parlamentu, ker je bil pravnomočno obsojen v zadevi Mediaset. In vendar prav njemu in njegovim ankete napovedujejo zmago na volitvah 4. marca.
Do volitev je še skoraj dva meseca, vojna med politiki pa se je že začela. Javnomnenjske raziskave letijo z vseh strani. Večina anketarjev daje prednost Silviu Berlusconiju in njegovim zaveznikom z desne sredine. Prepričani so, da bo znal zdaj že nekdanji Vitez, ki v javnosti ostaja mož z viteškim naslovom, povezati sredinski zmerni del volivcev, ki se tradicionalno nagibajo rahlo na desno, z njimi tudi zmagati in voditi vladno politiko v ozadju.
Za hrbtom nekoga, ki bi vsaj za začetek posodil svoje dobro ime, denimo evropski vodja parlamenta Antonio Tajani, ki je že bil Berlusconijeva desna roka, ali beneški deželni guverner Luca Zaia, ki je že bil kmetijski minister v časih, ko je bila Severna liga v Berlusconijevi vladi. Omenjajo tudi orožniškega generala Leonarda Gallitellija, ki je menda spoštovan mož.
Berlusconi bo poskusil povezati v zmagovito koalicijo svojo stranko Naprej, Italija, ki se v resnici nikoli ni razvila v pravo stranko, ampak je vedno delovala kot Berlusconijevo podjetje, in Severno ligo, ki se je nekoč borila za odcepitev severa od juga, zdaj pa dviga glas proti evru in združeni Evropi. Matteo Salvini, ki vodi Severno ligo, zdaj se ji pravzaprav reče samo še Liga, ker bi rada vladala v vsej državi, se je že prijavil, da bi z veseljem vodil vlado, pa tega vendarle nihče ne pričakuje.
Berlusconi na volitvah ne more kandidirati, ne more voditi vlade ali sedeti v parlamentu, ker je bil pravnomočno obsojen v zadevi Mediaset. Foto: Giuseppe Cacace/AFP
Pomlajeni potomci skrajne desnice
V Berlusconijevi koaliciji je tudi manjša stranka Bratje Italije, sestavljena iz pomlajenih potomcev skrajne desnice. Vodi jo Giorgia Meloni, hči funkcionarja rajnke komunistične partije, ki je zapustil družino, in ona se mu še zdaj maščuje. Ker po ustavi ne smejo imeti imena fašistični, si ti nasledniki fašistov vedno znova izmišljajo nova imena.
Med favoriti volitev bi rada spet bila skupina, ki se imenuje Gibanje 5 zvezd, v komaj končanem mandatu prejšnjega parlamenta (razpustili so ga 28. decembra) najmočnejša posamična stranka, ki pa ne vstopa v koalicije in ji v novi volilni zakonodaji bolj slabo kaže. Volilni zakon namreč spodbuja koalicije, vrača se k dvopolni ureditvi, ki jo je zmotil prav pojav 5 zvezd.
To populistično gibanje je nastalo v glavi komika Beppeja Grilla, ki zaradi pretekle obsodbe tudi ne more kandidirati, zdaj pa gibanje formalno vodi mladi, samozavestni in vase zagledani populist Luigi Di Maio, ki bi se ga menda Grillo rad znebil že pred volitvami. Javnost je zadnje dni vznemirila napoved, da bi pri 5 zvezdah kot kandidat na volitvah rad nastopil tudi z največjim brodolomom kakšne turistične križarke omadeževani Francesco Schettino, kapitan ladje Costa Concordia.
Brez izkušenj in vizije
Na levi sredini, ki je vladala zadnjih pet let, se je pred volitvami junaško izpostavil vodja zdaj vladajoče Demokratske stranke Matteo Renzi. Bivši premier, ki je priplezal na vrhove brez izkušenj in vsakršne vizije, se je pred letom sam zbrcal iz vladne palače, zdaj pa mu tako slabo kaže, da si je za geslo izbral boj proti plačevanju televizijske naročnine. Ali je to storil zato, ker bi se rad prikupil Berlusconiju, ki je lastnik že dolgo zmagovitega zasebnega televizijskega imperija Mediaset, ali samo zato, ker mu je zmanjkalo politične municije, še ni jasno. Z Berlusconijem se je Renzi v preteklosti že spogledoval in posvetoval, tudi prejšnji volilni zakon sta kovala skupaj.
Bivši italijanski premier Matteo Renzi. Foto: Virginia Mayo/AP
V Demokratski stranki je samovšečni politik Renzi na stranskem tiru, vsaj ta trenutek, ko ni jasno, kdo bo vodil demokrate in na koliko kosov bodo razrezani do volitev. Struje v stranki, ki so tudi formalno razbite na skupine in nove stranke, še niso dokazale, da so se sposobne poenotiti in znova povzpeti na oblast.
Slovenci na levici
Med strujami, ki se pojavljajo pri demokratih, je opazna razlika v vseh v stališčih, eni bi radi nazaj na levico, drugi se trudijo za volivce v sredini. Sedanji finančni minister Pier Carlo Padoan je predlagal, da bi po volitvah sestavili močno koalicijo leve in desne sredine, kar pomeni vlado, v kateri bi skupaj sedeli berlusconijevci in demokrati, ki so že zdaj nekakšno zlitje rajnkih komunistov in rajnkih demokristjanov zmerne usmeritve.
Posebno poglavje bližajočih se volitev so slovenski rojaki v Italiji. Položaja, ki denimo v Sloveniji pritiče italijanski manjšini, Slovenci v Italiji nimajo, zadnja desetletja so bili zastopani v rimskem senatu ali v poslanski zbornici, ker so jih na svojih listah kandidirali rajnki komunisti in pozneje stranke, ki so bile naslednice komunistične stranke. Z novim volilnim zakonom in novimi regionalnimi delitvami v Furlaniji - Julijski krajini (kjer tudi ni več pokrajin), predvsem pa zaradi zelo oslabljenih Demokratov, zastopanost Slovencev tokrat ni več zagotovljena. Del manjšine je menda že poskusil navezati stike z desnico, pa je tudi tokrat spodletelo. Za italijansko politiko vsi Slovenci sodijo na levo.
