Na potezi je predsednica KG-K

Zagreb – Sedmi sklic hrvaškega sabora od osamosvojitve je razpuščen. Datum parlamentarnih volitev na Hrvaškem je v rokah predsednice Kolinde Grabar–Kitarović. Bodo volitve na nekdanji jugoslovanski dan republike, 29. novembra?

Hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović mora zdaj v roku med 30 in 60 dni po razpustitvi sabora razpisati datum parlamentarnih volitev. Če ne bi bilo razpustitve, bi sedanjemu, sicer sedmemu sklicu sabora od hrvaške osamosvojitve, mandat uradno potekel nekaj dni pred božičem. Vendar kot kaže zdaj, je redne parlamentarne volitve na Hrvaškem možno pričakovati najkasneje do konca novembra. Datum še vedno ostaja neznanka, a kot je dejal hrvaški premier, ko je bil te dni vprašan za morebitni datum volitev, »bodo najpozneje 29. novembra«. Povsem razumljivo je, da bi predsednica Grabar-Kitarovićeva utegnila poskrbeti za kako manjše presenečenje, vse bolj jasno pa postaja, da se ne bodo uresničile nekatere napovedi, da naj bi bile volitve v začetku prihodnjega leta.

Poslanec Kerum, rekorder

Sedmi sklic sabora od osamosvojitve tako odhaja v zgodovino, o uspehih ali neuspehih oz. o delu in nedelu bodo kaj kmalu spisane analize, pa tudi o tem, kdo se je največkrat oglašal, kdo najmanjkrat pa tudi, kdo je bil največkrat navzoč in kdo najmanjkrat. V tem primeru je sicer že zdaj znano, komu bo šla slednja neslavna lovorika za najmanjše število navzočnosti na sejah sabora; to je kontroverzni splitski podjetnik in politik Željko Kerum, ki je že zelo zgodaj, skoraj ob nastopu poslanske službe, dal vedeti, da »ima pametnejše delo, kot pa posedati v poslanskih klopeh«. Hrvaški sabor sicer nima statutarnih določil, na podlagi bi lahko bili poslanci, ki se ne udeležujejo sej, kaznovani.

Bolj kot v saborskih analizah pa bo hrvaška javnost bržkone »uživala« v predvolilnih soočenjih. Znan je tudi že okvir dogajanja do volitev; ujetost v ideološke razdelitve, ki jih je mogoče strniti na eni strani v sekularni in protinacionalistični tabor, na drugi pa v klerikalno-nacionalistični tabor. Zoran Milanović, aktualni hrvaški premier, je to ujetost in okvir ponudbe, ki ju ponujata strani, strnil takole: »Mi, socialna demokracija, nudimo trajnostni razvoj in stabilnost, HDZ pa dolino solza …« Vendar pa Milanović, to postaja vse bolj očitno, pozablja povedati, da ideološki spopad ustreza tudi SDP kot najmočnejši stranki leve sredine, saj ji omogoča, da zaradi strahu pred prihodom skrajne desnice na oblast mobilizira svoje volivce. Nič dlje pa ni dejstvo, da na Hrvaškem še zdaleč ni oblikovane postkonfliktne elite, ki bi bila kos populistom in nacionalistom.

Jezički na tehtnici?

Trenutno kaže, da imajo, v primerjavi z vodilnima taboroma, preostali tekmeci majhne možnosti za uspeh. Kljub temu lahko pričakujemo, da bodo nekaj mandatov osvojile tudi nove pobude, na primer ekološka stranka OraH Mirele Holy in populistično gibanje Živi zid Vilibora Sinčića, ter nekatere lokalne stranke in koalicije, na primer HDSSB, stranka Milana Bandića in Most. Še najbolj pa utegne biti zanimivo obnašanje in poznejši rezultat koalicije dveh nekdanjih visokih predstavnikov hrvaške oblasti, in sicer nekdanjega predsednika Iva Josipovića in nekdanjega podpredsednika vlade Radimirja Čačića, ki sta se združila in se določila, da »naskočita« sabor. Nič manj pa ne bo zanemarljiva vloga nekdanjega finančnega ministra Slavka Linića, ki je postal samostojni poslanec, in se oddaljil od SDP Zorana Milanovića. Ali zaradi morebitnega volilnega poraza SDP Josipović, Linić in še kdo iz vrst SDP pripravljajo oblikovanje »novega SDP« pa bo pokazal čas, najbrž pa že januar ali najkasneje februar 2016.

In tako ostaneta dva osrednja igralca, ki sta nekaj adutov že odkrila. Največja hrvaška opozicijska stranka HDZ in sedem manjših političnih strank, pravijo jim tudi sateliti HDZ, so že podpisale predvolilno koalicijsko pogodbo. Predvolilno zavezništvo so poimenovali Domoljubna koalicija in napovedali prepričljivo zmago na parlamentarnih volitvah. Mimogrede: podobna desna koalicija je nastopila tudi na lanskih volitvah v Evropski parlament, na katerih so osvojili šest izmed enajstih hrvaških mest.

Na drugi strani pa so predvolilno koalicijsko pogodbo sklenile že tudi tri stranke hrvaške levosredinske vladne koalicije, brez istrskega IDS, in še tri druge stranke, usmerjene bolj proti levi sredini, in se v volilno bitko spustile s sloganom Hrvaška raste, ni vrnitve k staremu. Se pa bržkone ne bo dalo izogniti še nečemu; hrvaški politiki bodo namreč na veliko uporabljali protievropsko retoriko, ker je na Hrvaškem veliko evroskeptikov, s čimer nameravajo pridobivati politične točke. Begunska kriza, ki ni zaobšla niti Hrvaške, je to že nazorno pokazala.