Tiskane izdaje
Zagreb − Hrvaško pretresa nova afera; tokrat v pravosodju. Osrednja igralca sta ustavna sodnica in eden najbolj kontroverznih ljudi na športnem prizorišču Hrvaške. Osrednje vprašanje pa – kdo izdaja skrivnosti iz urada za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu.
Vse se je začelo z objavo v hrvaškem političnem tedniku Telegram, ki je pred kratkim objavil prispevek o tem, da hrvaški urad za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu (Uskok) začenja preiskavo o tem, kdo je »nepooblaščeno razkril tajne ukrepe nadzora telefonskih pogovorov sodnice hrvaškega ustavnega sodišča Slavice Banić in tako razkril ter izničil pomembno protikorupcijsko preiskavo«. Vanjo je domnevno vključen tudi eden najbolj znanih in kontroverznih ljudi na hrvaškem športnem prizorišču, znani mešetar med interesi Zdravko Mamić. Ta se je z ustavno sodnico domnevno dogovarjal (menda tudi v imenu Hrvaške nogometne zveze), kako spisati ustavno pritožbo na pred časom sprejeti zakon o športu (gre za nekaj posameznih členov zakona) ter ga – izničiti oziroma »zrušiti«.
Mešetar med interesi
Izbruhnila je afera, ki je pod drobnogled postavila hrvaški pravosodni sistem, ki je že tako ali tako rak rana hrvaškega sistema v celoti. Na ustavnem sodišču so skočili na noge, predsednica Jasna Omejec pa je očitala glavnemu državnemu tožilcu Dinku Cvitanu, da je ni obvestil o tem, da nadzirajo »njeno ustavno sodnico«.
Ali je med zakonskimi členi, ki menda ne odgovarjajo Zdravku Mamiću, res tudi tisti, ki onemogoča »obsojenim za prekrške v športu vodenje klubov«, ne ve nihče, res pa je, da je Mamić, ki je neprekosljiv šef zagrebškega nogometnega kluba Dinamo, menedžer številnih hrvaških nogometašev in resnično pravcati »mešetar med športno-političnimi interesi«, kot mu radi pravijo, že dolgo pod drobnogledoma hrvaških preiskovalcev.
Tako so ga mediji povezovali z lansko aretacijo zagrebškega šefa Milana Bandića in domnevnimi preiskavami v nogometnem klubu Dinamo, katerega večinski lastnik je mesto Zagreb (šef pa Zdravko Mamić), zaradi podpisanih pogodb o sodelovanju in preurejanju stadiona Maksimir, vendar se je afera hitro polegla. Letos poleti je še ena nogometna zgodba polnila časopisne stolpce na Hrvaškem. Šlo je za zgodbo o vodilnem dvojcu zagrebškega (in hrvaškega) nogometnega moštva Dinamo, bratih Zdravku in Zoranu Mamiću, ki ju Hrvaški urad za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu (Uskok) bremeni oškodovanja Dinama za najmanj 15 milijonov evrov, državni proračun pa za vsaj poldrugi milijon evrov. Malverzacije so menda trajale najmanj šest let, vpleten je bil domnevno tudi izvršni direktor Hrvaške nogometne zveze Damir Vrbanović.
Sodnica ne odstopa
Sodišče je pozneje sprejelo varščine, ki so jih v zameno za obrambo s prostosti ponudili brata Zdravko in Zoran Mamić ter Damir Vrbanović, trojica pa je po nekaj dneh zapustila pripor v Remetincu.
Afera Ustavno sodišče se na Hrvaškem še ni polegla, je pa zaradi predvolilne kampanje pred nedeljskimi parlamentarnimi volitvami v drugem planu. Ustavna sodnica je še na položaju, čeprav bi bil, kot meni pravni strokovnjak Zvonimir Lauc, v »zahodnih državah tak primer že končan z odstopom ustavne sodnice«. Da pa ne gre le za vprašanje osebne (ne)odgovornosti sodnika oziroma sodnice ampak tudi za vprašanje odtekanja zaupnih informacij iz urada za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu, pa meni profesorica ustavnega prava Sanja Barić.
O načelnosti hrvaške javnosti do najnovejše afere pa je v eni od televizijskih oddaj na nacionalni hrvaški televiziji (HRT) spregovoril profesor prava Ivan Rimac. Dejal je, da se prav v tem primeru kaže hrvaška nenačelnost do posameznih (tudi pravnih oziroma pravosodnih) vprašanj. »Kako drugače si razložiti ta primer in neodzivnost, če ga primerjamo z nedavnim dogajanjem, povezanim z arbitražno afero zaradi prisluškovanja oziroma objave pogovorov med člani arbitražnega sodišča,« je v oddaji dejal pravnik Rimac.
Spomnimo: Hrvaška država je na veliko »udrihala« po arbitražnem sodišču, ni manjkalo niti zahtev po njegovem nepriznavanju in očitkov o »kontaminiranosti« sodišča. Vzrok za vse pa je bilo prisluškovanje oziroma objava njegovih posnetkov. Zdaj je zgodba na Hrvaškem skoraj na las podobna; osrednja nit pa objavljeni prisluhi med ustavno sodnico in »nekom od zunaj«. Vendar se o »kontaminiranosti« svojega ustavnega sodišča na Hrvaškem ne govori.
