Tiskane izdaje
Italijanski sindikati protestirajo zaradi reform, ki jih oznanja predsednik vlade Matteo Renzi. Celo zbližujejo in združujejo se sindikalne organizacije različnih barv, ki so vse po vrsti zbledele in imajo vse manj ideološkega in političnega naboja. Premier se ne da motiti. Reforme bodo, udari po mizi. Hkrati napove, da bo vladal do leta 2018. Potem pricurlja novica, da bo po novoletnem govoru odstopil predsednik republike Giorgio Napolitano.
Novica, da bo predsednik republike odstopil, ko bo do konca izrekel svoj novoletni govor, je udarila kot strela z jasnega, čeprav ni nihče pričakoval, da bo 89-letni Giorgio Napolitano izpeljal svoj drugi mandat do konca. Sprejel je izziv in Italija je tedaj prvič dobila predsednika z drugim mandatom, vendar je to storil samo zato, da je preprečil popolno politično krizo, kaos, ki si ga ni žele nihče. Sedemletnega mandata ne namerava dokončati, napovedujejo njegovi bližnji sodelavci, končal ga bo pet let pred rokom.
Uradni Kvirinal novice ni ne zanikal ne potrdil, spopad za predsedniško mesto pa se je začel. Ponekod prikrito, drugod zagnano. Nekateri politiki oznanjajo, da jim ne pride na misel kandidirati za predsednika, drugi že brusijo kose. Prvi, ki je jasno povedal, da se ima zelo dobro in se nima namena povzpeti na najvišji rimski grič, je bil Romano Prodi, nekdanji premier in tudi bivši predsednik evropske komisije. Opekel se je, ko je lani sprejel kandidaturo na zadnjih predsedniških volitvah, potem pa ga njegovi ljudje iz Demokratske stranke niso podprli.
Cela vrsta imen se je že pojavila v samo dveh dneh po objavi novice o pričakovanem Napolitanovem odstopu. Med prvimi na seznamu je Mario Draghi, šef evropske centralne banke. Po nekaterih mnenjih ima največ možnosti za konsenz med vsemi strankami, levimi in desnimi, po drugih pa ima vsekakor najmanj realnih možnosti, saj ga že nekaj časa obravnavajo kot odtujenega bančnika. Svojo domovino nenehno kaznuje in zahteva varčevanje, zategovanje pasu in novo rast, za katero pa ni nobenih realnih možnosti, mu očitajo.
Med imeni so tudi Walter Veltroni, nekdanji levičar, ki naj bi ga podpiral tudi Berlusconi, pa Piero Fassino, bivši minister in demokratski veljak, ki ga posebej ceni Matteo Renzi. Premier je vsekakor poudaril, da bo ime kandidata za predsednika predlagala Demokratska stranka, kar pomeni premier sam.
Renzi se ne zmeni za stavke in zborovanja
Delavcem, ki živijo vsak dan teže, se je sila težko prilagoditi novim časom. Navajeni so bili bogatih sadov sindikalnih bojev, ki so bili v letih največje gospodarske rasti trdi in tudi uspešni, zdaj pa od njih ostaja bore malo. Renziju očitajo, da se je do tal priklonil bruseljski Evropi in pristal na domnevno varčevanje, katerega žrtev so samo delavci, ne pa tudi kapital, ki je izpuhtel iz države še pravi čas.
Mladi vladar, kmalu jih bo dopolnil 40, si je vendarle začrtal jasno pot, ozdravljenje gospodarstva, reformiranje vseh sistemov, tudi političnega. Samo s političnim sistemom in zagotavljanjem dolgega vladanja se tudi zares ukvarja, Renziju očitajo njegovi formalni somišljeniki iz vladajoče demokratske stranke, med katerimi je precej takih, ki posledic padca berlinskega zidu niti niso opazili.
Nekdanji komunistični veljak, bivši premier Massimo D'Alema, svojemu strankarskemu sekretarju Renziju očita, da hoče biti na vsak način všečen politik, zato ga obožuje predvsem padli vitez Berlusconi. Renzi hoče biti Berlusconijev naslednik, je zbadljiv D'Alema.
Obletnica berlinskega zidu
Tudi v Italiji so se te dni mimogrede spomnili padca berlinskega zidu. Več pa je bilo besedi o proslavah v Berlinu kakor o posledicah, ki jih je padec zidu povzročil na italijanskih tleh. Komaj kdo je opomnil, da se je zid takrat z majhnim zamikom podrl tudi v Italiji. Sesulo se je vse, kar so zgradili po kapitulaciji in po drugi vojni. Vladajoče stranke so izginile, ker se Američanom ni več zdelo potrebno financirati krščanskih demokratov in vzdrževati stroškov svoje največje letalonosilke, kar jih je kdaj videl svet, celega Apeninskega polotoka. Ni se jim zdelo vredno vzdrževati tudi Potemkinove vasi, demokratične podobe demokrščanske Italije. Po drugi strani sovjetov ni bilo več, tudi oni so nehali pošiljati denar svojim kadrom v komunistični stranki. Četrt stoletja je že minilo, italijanski politiki pa se še vedno razvrščajo po starih oznakah, vsi so bivši demokristjani, bivši komunisti, bivši socialisti, nikakor pa se ne morejo dogovoriti, kako bodo iz posledic preteklosti prestopili v novi čas.
Poplave
Poplave tudi v Italiji povzročajo nezadovoljstvo s politiko, krivo, ker so hiše že desetletja lahko grajene na poplavnih področjih, na strmih pobočjih in tam, kjer si voda stoletja utira pot. Zdaj odnaša avtomobile, parkirane sredi mesta in tudi sredi naravnih hudournikov. Škode so velikanske, ob skoraj vsakem neurju zabeležijo tudi smrtne žrtve. Vsaka politična ali pa lokalna garnitura očita prejšnji garnituri in prejšnjim županom, da niso nič storili proti hudournikom in poplavam. Nihče si ne upa glasno povedati, da tudi on ne bo storil nič, saj bi moral porušiti na črno grajena naselja, celo tista, za katera so urbanisti naredili načrte tako, da so zaprli pot morebitni hudourni vodi.
