Ne »Hrvaška v mojem srcu«, pač pa »Hrvaška v mojem žepu«

Zagreb – Korupcija je še vedno ena večjih težav Hrvaške. Počasnost pravosodnega sistema je dodaten očitek ameriške državne administracije Zagrebu v poročilu o položaju človekovih pravic.

Pred časom so v naši južni sosedi ugotavljali, da je korupcija najbolj razširjena v politiki in državnih službah, drugo in tretje mesto so zasedli zdravniki v bolnišnicah in prometni policisti. Izsledki raziskave so podlaga za ukrepe tako imenovanega akcijskega načrta za preprečevanje korupcije. Zdaj, leta pozneje, kaže, da so izsledki ostali le izsledki, akcijski načrt za preprečevanje korupcije pa le – načrt.

Tisti, ki so jih ujeli z roko v marmeladi, po toliko letih okoriščanja z javnim denarjem in prisesanosti na prsi z »javnim mlekom«, so zdaj sicer občasni obiskovalci sodišč, kaznovanih pa je bilo bore malo. Zato ne preseneča izjava kontroverzne hrvaške evroposlanke Ruže Tomašić, da že dolgo ne velja geslo »Hrvaška v mojem srcu«, ki ga domoljubi radi ponavljajo in z njim nastopajo pred državljani. Po njenem velja geslo »Hrvaška v mojem žepu«.

Spet v skupini koruptivnih

Državljani so prepričani, da je korupcija dobila nov zamah. Navsezadnje so to ugotovili tudi razi­skovalci hrvaške podružnice Transparency International, ki so lani »namerili« državi 49 točk tako imenovane zaznavnosti korupcije, kar jo uvršča v skupino koruptivnih držav EU. V primerjavi z letom prej so se razmere poslabšale, država pa je na lestvici nazadovala za dve mesti.

S korupcijo je tesno povezano pravosodje. Zato ne preseneča, da je ameriška administracija Zagrebu izrazila »zaskrbljenost zaradi neučinkovitosti hrvaškega pravosodja«, ob tem pa omenila 520.000 nerešenih sodnih primerov.

Sodišča in pravosodni sistem jezijo državljane. Primer N. N., ki je preplačal komunalne dajatve v Zagrebu, mesto mu noče vrniti denarja, sodišče, ki bi se moralo izreči o tem v 40 dneh, pa ima po 400 dneh primer še vedno v predalu, ni edini.

»Ni pravice. Dnevna politika pritiska na sodstvo, ustavni sodniki sprejemajo nezakonite odločitve, državljani pa niso enaki pred sodiščem,« je povedal medijem predsednik zagrebškega županijskega sodišča Ivan Turudić (leta 2012 je v izreku sodbe označil Sanaderja za vojnega dobičkarja in osebo, ki je izdala nacionalne interese, da bi zadovoljila svoje materialne potrebe). Nemudoma je sprožil val odzivov in vznemirjenja v pravosodni srenji. Oglasil se je celo pravosodni minister Ante Šprlje in zavrnil Turudićeve navedbe.

Nezaupanje v pravosodje

Po raziskavah državljani še nekaj časa ne bodo zaupali pravosodnemu sistemu. »Strinjam se, trend nezaupanja v pravosodje moramo ustaviti. Nenehno ponavljamo, da je pravosodje problem, vendar vanj ne vlagamo kaj dosti. Res je tudi, da se takih težav ne da odpraviti čez noč,« je povedal minister. Ko je te dni odgovarjal kolegici Marini Borovac iz Večernjega lista na vprašanja o tem, kako naj državljani verjamejo ministru, katerega pomočnika je lani prijavil šef zapora v Dubrovniku, da je ukradel zaporniku televizijo, je minister le kratko odvrnil, da bo počakal na končno odločitev v tem primeru, nato pa ukrepal.

Že dolgo velja, da je država okradena, tatu pa vsi, vključno s pravosodjem, še vedno iščejo. To tudi pomeni, da pravno ni ukradeno nič. In tako se vse vrti v krogu. Posebna zgodba je državno tožilstvo. Pred skoraj tremi leti je sedel na stol prvega državnega tožilca Dinko­ Cvitan, ki je na tem položaju zamenjal dolgoletnega šefa Mladena Bajića. Slišati je bilo, da je novi državni tožilec »zagnan, nepopustljiv, vztrajen do onemoglosti in, kar je najpomembnejše, se ne druži s politiki«. Ena uglednejših hrvaških odvetnic Jadranka Sloković, ki s partnerjem Čedom Prodanovićem brani tudi Iva Sanaderja, je takrat dejala, da »njega [Cvitana] ni mogoče podkupiti ali ga kompromitirati, niti politično niti drugače. Kot ga poznam, je bil vedno tak,« je dejala Jadranka Sloković.

Od takrat se vrstijo očitki o domnevno mlačnem delovanju državnega tožilstva. Po političnih hodnikih je nemalokrat slišati, da politika ni zadovoljna z delovanjem tožilca. To so dokazali tudi s tem, da sabor ni potrdil njegovega letnega poročila. Vprašanje brez odgovora: ali Cvitana ne marajo, ker se ne pusti prepričati politiki, ali se za vsem tem skriva kaj drugega? So pa čedalje glasnejša ugibanja, da bo državni tožilec številka ena prihodnje leto le dočakal konec mandata. Menda ni priljubljen niti v HDZ niti v Mostu neodvisnih list. Vzrok naj bi bil po mnenju poznavalcev v tem, da se vladajoča partnerja (HDZ in Most) ne moreta dogovoriti, kdo bo zamenjal zdajšnjega državnega tožilca.