Tiskane izdaje
V zvezi z grško dolžniško krizo poslušamo dve docela različni zgodbi: o bankrotirani Grčiji, ki izsiljuje evroobmočje in o ubogi članici, ki se bori sama proti vsem. Realnost vključuje tudi prakso klientelizma, še posebej značilno za sredozemske države, čeprav ne samo zanje.
Grčija in Italija sta posebej značilna primera. Prva je leta 1981 vstopila v Evropsko unijo kot gospodarsko nerazvita, relativno zaostala država, njen bruto domači proizvod na prebivalca je predstavljal približno 60 odstotkov zahodnega. Razmeroma hitro je postala bogata oziroma vsaj dozdevno bogata. Številne prakse in mentaliteta pa se niso spremenili. Podobno kot Grčijo tudi Italijo bremeni velik delež sive ekonomije, v obeh državah je močno razširjen klientelizem. Italijani so dolgo občudovali Silvia Berlusconija, ki je bil davčni utajevalec in njihov vzornik. V Grčiji so vladajoče garniture zapored nastavljale svoje kadre, razraščal se je patronatski sistem.
Te značilnosti evropskih političnih in ekonomskih sistemov, še posebej grškega in italijanskega, je v knjigi Political Order and Political Decay vzel pod drobnogled Francis Fukuyama. Ameriški politolog s Stanforda je pred desetletji zaslovel s pisanjem o »koncu zgodovine«, veljal je za neokonservativno zvezdo. Njegova teza je kasneje doživela polom, glede ene reči pa je imel prav – demokracija je pomembna. V svoji zadnji knjigi pa obsežen del pisanja namenja sredozemskim gospodarstvom. Med temeljne vzroke evropske krize in njenih sistemov umešča nezmožnost vlad, da bi obvladovale vzdržne finance, kar je tako v Grčiji kot v Italiji povezano s klientelizmom. Ko piše o političnih strukturah in njihovem zatonu, analizira gospodarstva Sredozemlja, ki so se znašla v sredici evrske krize.
Javni sektor kot odlagališče strankarskih kadrov
O klientelističnem političnem sistemu, prevladujočem zlasti v Grčiji in Italiji, in njegovih koreninah je pred kratkim govoril v intervjuju za Corriere della Sera. Ne ena ne druga država nimata vzdržnega proračuna in med poglavitnimi razlogi za to našteva »javni sektor izrabljan za klientelistične namene.« »Na začetku krize je Grčija imela približno sedemkrat tolikšno število javnih uradnikov na prebivalca kot Velika Britanija. Dve največji stranki, Nova demokracija in Pasok, ki sta se izmenjavali na oblasti štirideset let, sta vsakič, ko se je garnitura zamenjala, napolnili javni sektor z lastnimi privrženci. To je navada, ki se nadaljuje še danes s Sirizo.«
Italija pozna različico tega istega in praksa je trajala dolgo, pravi Fukuyama. Kot najbolj razvpit primer omenja krščansko demokracijo in model, ki ga pozna v prvi vrsti Mezzogiorno, priznava, da ta čas ni več značilen za politiko celotne Italije. »Gre za način vzdrževanja volilne podpore. Dokler tega sistema ne bo zamenjal neki drug sistem, v katerem bodo izbirali birokrate na podlagi njihovih sposobnosti, dotlej javni izdatki ne bodo pod nadzorom.« Italija, češ da se je v tej smeri nekoliko popravila. Navsezadnje pa se je v zadnjem obdobju spremenil tudi sam tip korupcije, ki je zelo drugačen od klasičnega demokrščanskega klientelizma. Sicer pa je bil italijanski problem vedno poudarjeno regionalen, vkoreninjen na jugu države. Toda Italija po njegovem prepričanju zelo potrebuje »brezosebno birokracijo, takšno, ki bo funkcionirala v javnem interesu in ne na podlagi favoriziranja in korupcije«.
Izstop iz evra?
Čeprav klientelistični sistem ni samo južnoevropski pojav, ga je v tem okolju največ. Je mogoče v času ekonomske stagnacije in demografskih težav evropski jug spremeniti? Fukuyama odgovarja, da je Italija predvsem zamudila priložnosti v 90. letih, Velika ovira na tej poti je bil Berlusconi, toda tudi Severna liga. Pod Umbertom Bossijem je ta stranka »nadzorovala isti tip srednjega razreda, ki je denimo v Veliki Britaniji in drugod volilna baza reformističnih koalicij«. Poleg tega je bila sama skorumpirana, utemeljena je na vsebinah, kot je priseljevanje in ne reforma države. Medtem ko je Gibanje 5 zvezd po njegovem prepričanju tako antipolitično, da nima nobenega jasnega programa o reformah. In niti ga ne prepriča aktualni premier Matteo Renzi: »Bomo videli«, pravi Fukuyama. Skeptičen je glede Grčije. »Dokler Grčija na politični ravni ne bo razumela narave javnega sektorja in dokler se stranke ne bodo odrekle navadi klientelizma, ne bo rešila problemov«.
Kar se tiče Evrope, pravi, da bo morala iti ali naprej ali nazaj. Idealna institucionalna rešitev bi bila Unija solidarnosti s prerazporejanjem sredstev šibkejšim gospodarstvom. »Če to ne bo mogoče, bo verjetno treba razmisliti o tem, da bi države, kot je Grčija, izstopile iz evra in dovoliti fleksibilnost njihovih valut«.
