Tiskane izdaje
Zagreb – Dobrih 13 milijonov evrov je bila vredna pogodba, na podlagi katere bi hrvaška ladjedelnica s Korčule izdelala šest patruljnih čolnov za Grčijo. V dogovorjenem roku je izdelala le dva, zaradi nedostavljenih preostalih štirih pa je milijonski dogovor končal na sodišču.
Dogovor je bil sklenjen pred tremi leti, podpisniki pa so bili ladjedelnica s Korčule in grško ministrstvo za pomorstvo. Tri četrtine posla, vrednega dobrih 13 milijonov evrov, bi financirali z evropskim denarjem. Zaplet je nastal že na začetku, saj je bil prvi čoln – mimogrede, grško ministrstvo je nameravalo čolne uporabiti tudi za varovanje morskih meja v Sredozemlju – dostavljen s precejšnjo zamudo, drugi pa čez nekaj mesecev. Javnost je zdaj izvedela, da preostalih čolnov Grčija še ni dobila, zato je sprožila sodni spor proti Hrvaški.
V Hrvaški banki za obnovo in razvoj, ki je tudi vpletena v posel, zatrjujejo, da je za zaplet kriva tudi Grčija, ki da se ni držala obljub o poplačilu dogovorjenih obveznosti, Grki pa vse skupaj zanikajo, zaradi česar so sprožili meddržavni spor na pristojnem sodišču v največjem grškem pristaniškem mestu Pirej.
Na straneh »črne kronike«
Tako se je Hrvaška znova znašla na straneh »črne kronike« zaradi očitkov, da ne spoštuje dogovorjenega. Število tožb proti njej pa se povečuje. Pred kratkim je hrvaška država že izgubila spor z madžarsko naftno družbo Mol, s katero poteka med njima še ena arbitraža (gre za ugotavljanje pravice do zemeljskega plina), kmalu naj bi se začela še ena precej odmevna arbitraža, in sicer v sporu med državo in družino Gavrilović. Dvaindvajset let se strani nista mogli dogovoriti, zato se je Gavrilović odločil predati primer mednarodnemu centru za reševanje sporov, povezanih z vlaganjem. Georg Gavrilović zahteva skoraj 200 milijonov evrov odškodnine (in obresti), ki da jih je izgubil, ker Hrvaška ni spoštovala dogovorjenega. Hrvaška pa ni ostala »sodno dolžna« in je proti družini Gavrilović sprožila sodni spor zaradi domnevnega vojnega dobičkarstva.
Arbitražni postopek proti Hrvaški poteka tudi zaradi zakona, s katerim je država omogočila pretvorbo posojil, ki so jih državljani vzeli v švicarskih frankih, v evre. Kljub opozorilom lastnikov bank, da bo država s predvideno konverzijo kršila predpise EU, Hrvaška tega ni upoštevala, sprejela zakon, UniCredit Bank Austria in Zagrebška banka pa so zato sredi lanskega leta sprožile sodni spor oziroma arbitražo na ustreznem sodišču.
Veliko odškodnino zaradi neizpolnjevanja poslovnih obljub – skoraj 27 milijonov evrov – od Hrvaške zahteva belgijsko-luksemburška družba Van Riet. Ta je med letoma 2005 in 2007 kupila precej zemljišč na polotoku Zablaće pri Šibeniku, kjer so nameravali zgraditi razkošni turistični kompleks. Vlagatelji so pokazali dokumente za gradnjo, čez čas pa presenečeni ugotovili, da ne bodo dobili gradbenega dovoljenja, saj so bila vsa do takrat izdana potrdila – nezakonita. Primer je končal v mlinih centra za reševanje sporov v Washingtonu.
Zaprašeni prilagoditveni akti
Tudi nizozemska družba B3 Croatian Courier Cooperatief toži Hrvaško, in sicer za 15 milijonov evrov, ker ni uresničila liberalizacije hrvaškega poštnega trga, kar je obljubila, da bo storila že leta 2013. Prav te dni pa se je začel postopek še enega nizozemskega podjetja: Amlyn Holding B. V. Hrvaški očita, da ni spoštovala dogovora o gradnji termoelektrarne na biomaso. Po nekaterih podatkih, dostopnih na uradnih straneh sodišč, je vrednost tožb proti Republiki Hrvaški, gre za družbe in posameznike, precej presegla poldrugo milijardo evrov.
Hrvaška je članica EU že tri leta in pol. V tem času je na naslov uradnega Zagreba iz Bruslja prišlo kar 117 opozoril o nespoštovanju pravnega reda. Prav toliko postopkov pa je bilo proti Hrvaški tudi sproženih, seznam postopkov, ki bi utegnili končati na evropskem sodišču, pa bi se kmalu utegnil povečati.
Izvedeli smo, da v saboru čaka na potrditev kar 71 različnih zakonskih aktov, s katerimi se bo državni pravni red prilagodil evropskemu. To bi se moralo zgoditi že zdavnaj, vendar je vse skupaj moralo na stranski tir zaradi vrenja na političnem parketu, različni organi pa so v Bruselj pošiljali opravičila in zagotovila, da bo zakonodaja ustrezno popravljena v najkrajšem možnem času.
Najodmevnejši primer je bil tisti z zakonom o odpadkih, ki ga je hrvaška vlada sprejela v zadnjem trenutku, saj ji je EU zaradi tega že močno dihala za ovratnik, na dokumentu, s katerim bi Bruselj zaprl dotok evropskega denarja, od katerega je Hrvaška precej odvisna, pa je takrat manjkal le še podpis odgovornega bruseljskega uradnika.
