Tiskane izdaje
Premier Matteo Renzi je doživel na nedeljskem referendumu svoj véliki poraz, ni mu ostalo drugega kakor odstop. Kar se je sprva zdelo kot notranjepolitično izrekanje o političnem in volilnem sistemu, je dobilo precej širši kontekst.
Italijanski volivci so zavrnili način, kako je hotel premier spremeniti povojno ustavo in prav tako so zavrnili Renzijevo vlado. Dolgo jih je prepričeval, naj pridejo na volišča in včeraj so se odzvali mnogoštevilno – toda drugače, kot je pričakoval. Zelo prepričljiva večina, skoraj 60 odstotkov volivcev, je na nacionalnem referendumu o ustavnih reformah glasovala proti, vladni predlog je podprlo malce več kot 40 odstotkov. Volilna udeležba je bila rekordno visoka, skoraj 70-odstotna.
Turbulentna politika
Refendum so tudi v tujini pričakovali z bojaznijo, od Bruslja prek Berlina do Washingtona, kjer že dolgo vsi trepetajo pred gnevom volivcev, za politični establišment je pomenil pomemben barometer; vse javnomnenjske napovedi decembrskega glasovanja so bile neobetavne, živimo v času, ko ga ni referenduma, ki bi se za kako vlado iztekel dobro. Samo nekaj ur po tem, ko so si tradicionalne politične strukture v Evropi ob zmagi Alexandra Van der Bellna na ceremonialni položaj predsednika Avstrije oddahnile, je bil poražen Matteo Renzi. V Italiji, kjer je politika turbulentna in so krize nenehne, se poslavlja razmeroma stabilna vlada, prihaja čas negotovosti, najverjetneje vmesna, tehnokratska posadka. In vendar izid ni Armageddon, Renzijevo slovo ni konec sveta in niti ni Italija največji evropski problem. Volišča so zaprli v nedeljo ob 23. uri in približno takrat so v javnost že prišle precej stvarne številke: predvsem popoldne, ko so prišli na volišča mladi, se je razlika med glasovi podpore in zavrnitve začela izrazito povečevati. Premier se je že ponoči odzval na rezultat s čustvenim nagovorom. »'Ne' je bil zelo nedvoumen, moje vladne izkušnje je konec ... Naredil sem vse, kar je bilo mogoče. Nisem vedel, da sem tako zelo osovražen.« Poraz ni bil nepričakovan, vendar je bil hud in ponižujoč, še toliko bolj ob volilni udeležbi, s katero je večina opazovalcev pospremila »praznik demokracije«. Imamo živo demokracijo, to kaže odstotek volivcev, ki so odšli na volišča, je zapisal milanski časnik Corriere della Sera, ki je sicer v kampanji zavzel nevtralno držo, mnogi njegovi pisci pa so reformo podprli. Odprlo se je lepo poglavje demokratične participacije, se je glasila ena od značilnih političnih ocen.
Domači odzivi
Poraz vlade pomeni zmago za populistično Gibanje 5 zvezd in za ksenofobno Severno ligo, ki je vnovčila premierovo vse manjšo priljubljenost v okoliščinah ekonomske stagnacije in migrantske problematike. Že ob prvih rezultatih so se oglasili politični voditelji, ki so se zavzemali za zavrnitev reforme. Prvi je na tiskovni konferenci, po Renzijevi napovedi odstopa, spregovoril predsednik Severne lige Matteo Salvini, ki je nedeljski izid označil za izjemen. Voditelj Lombardije Roberto Maroni je tvitnil, da je zmagala demokracija in dodal #Renzi bodi miren. S tem se je cinično odzval na premierov tvit izpred nekaj let njegovemu premierskemu predhodniku Enricu Letti, tik preden ga je Renzi zrušil.
Foto: Gregorio Borgia/AP
Salvinijevo skandiranje Trumpu, Putinu, Le Penovi in Legi (Severna liga), ki je sledilo polomu levosredinske vlade, je strašljivo. Visoka volilna udeležba in prepričljiv rezultat so močno sporočilo političnemu establišmentu v Rimu, Severna liga in Gibanje 5 zvezd se zavzemata za predčasne volitve. In vendar veliko tistih, ki so glasovali proti reformi, na bližnjih volitvah ne bi podprlo ne ene ne druge stranke, preštevilni med njimi niso njihovi volivci. Zavrnitev reforme in zavrnitev Renzija se ne prekrivata s skrajnimi političnimi stališči Salvinija in Grilla. Mnogi so glasovali proti ustavni reformi, ker so jo pojmovali za zmazek, niso se strinjali s krepitvijo vloge vlade in ministrskega predsednika, z odvzemom vse moči senatu, obenem je bila kompleksna problematika slabo razložena volivcem. Dejavnik pri nepodpori je bila migrantska kriza, v Italijo prek Sredozemlja množično prihajajo ekonomski priseljenci iz Afrike.
»Arbiter« Mattarella
Referendum je mimo, toda za Kvirinal se je dogajanje šele začelo, in odločitve ne bodo ravno preproste. Premier se je danes zadnjič sestal z vladnim kabinetom, z odhodom Mattea Renzija vstopa na oder predsednik republike Sergio Mattarella. V ponedeljek opoldne se je znašel iz oči v oči z odstopljenim ministrskim predsednikom, politično prizorišče je polno negotovosti. Aktualni stanovalec palače Chigi je objavil odstop že v nedeljo po polnoči, in to pred televizijskimi kamerami, še preden se je napotil na Kvirinal ... Zmagovalni tabor nasprotnikov ustavne reforme pa nima večine, potrebne za novo vlado, na mizi je več scenarijev.
Predsednik države bo moral poskrbeti za novo garnituro ob strinjanju največjih političnih strank, njena prva naloga bo sprejem volilnega zakona, stranka Beppeja Grilla pa bi spremembo zakonodaje hotela doseči v samo petih dneh.
Pomenljivo se je ozreti tudi na politični zemljevid Italije. Največ ljudi je volilo v severni in osrednji Italiji, najmanj na jugu, v Neaplju in na Siciliji. Zagovorniki reforme so zmagali v Milanu, kjer je bila podpora 51,13-odstotna, to je rezultat, nasproten nacionalnemu, saj je velika večina Italije ustavno reformo zavrnila. Milano pa velja za zibelko renzizma. Dober rezultat v prestolnici Lombardije prija Demokratski stranki, ki je upala, da bo podpora Milana potegnila za seboj celotno državo. Rekordna volilna udeležba se je v Milanu, denimo, odrazila kot 74,4-odstotna, najvišja je bila v Bergamu, kjer je odšlo na volišča več kot 77 odstotkov volivcev, podobno je v Brescii.
