Tiskane izdaje
Zagreb – Ko je bila na Hrvaškem v največji nakladi prodana knjiga Gola resnica avtorice Nives Celzijus, je nastal vik in krik. Polemike, ali je prav, da knjižno nagrado dobi Celzijusova ali ne, saj gre za knjigo s trgovskih polic, so prežemale skoraj vsak trenutek hrvaškega življenja. Danes, ko so odgovorni sporočili, da kiklopa ne bodo več podeljevali, se pravzaprav ne razburja (skoraj) nihče.
Pisalo se je leto 2008, ko je bila najuspešnejša avtorica na hrvaškem knjižnem trgu Nives Celzijus s knjigo Gola resnica. Morala bi dobiti nagrado kiklop za najbolje prodajano knjigo na Hrvaškem, vendar se je namesto tega zgodil – škandal. A vrnimo se še bolj v preteklost.
Leta 2004 so se v okviru knjižnega sejma Istre v Pulju odločili, da bodo odslej podeljevali tudi nagrado kiklop v kategoriji knjižna uspešnica leta. Gre za nagrado knjigi, ki se je v preteklem letu najbolje prodajala. Leta 2008 je agencija Puls ugotovila, da je glede na prodajo zmagovalka Nives Celzijus z Golo resnico. Magdalena Vodopija, direktorica knjižnega sejma, je na izredni tiskovni konferenci nato izjavila, da kiklopa ne bodo dodelili, in to – kot je dejala – zaradi sporne metodologije raziskave agencije Puls. Njena odločitev je izzvala vihar negodovanja v medijih, akademik Krešimir Nemec, član žirije za podelitev nagrad, je nepreklicno odstopil, založniška hiša V.B.Z. pa sklenila, da bo iz konkurence za nagrado umaknila vseh pet prijavljenih knjig.
Dejstvo je, da je bila knjiga Gola resnica prodana v 50.000 izvodih, tako da ji nagrada vsekakor pripada. Časopisni stolpci so bili polni člankov o aferah v zvezi z umikom kiklopa. Nives Celzijus je nekdanja Playboyeva zajčica, pevka in nekdanja žena nogometaša, njena knjiga, napisana v zelo šibkem slogu in polna dogodkov iz življenja estrade, manekenstva, prostitucije, kriminala in nogometa, pa je kljub vsemu premagala veliko močnejše nasprotnike, in to na področju, na katerem tega ni nihče pričakoval – v književnosti. Začela se je pravna bitka in čez leto je Nives Celzijus dobila oboje, pravno bitko in kiklopa.
Te dni pa je številne knjigoljubce in knjižno javnost na Hrvaškem presenetila odločitev skupščine združenja, ki pripravlja tradicionalni knjižni sejem v Pulju, da letos nagrade kiklop ne bo. Zakaj? Menda zato, ker je hrvaško založništvo na psu, izbira za dobitnika kiklopa pa je zožena na nekaj knjig, ki jih je založnikom le uspelo izdati. Hrvaški založniki vseeno upajo, da so podeljevanje nagrade le zamrznili in da se bo tradicija nadaljevala, a kaj, ko dejstvo ostaja. Letos je ne bo.
Bronasti popotnik
Bo pa svoj prostor končno dobil Apoksiomen, grški kip, kakršni so nekoč krasili svetišča in športna tekmovališča. Kip, težak 300 kilogramov in visok 192 centimetrov, so z morskega dna, nekje pri otočku Vele Orjule jugovzhodno od Lošinja, dvignili pred poldrugim desetletjem.
Bronasti mladenič je po restavraciji, kot svojevrstni državljan na začasnem delu v tujini, potoval po svetu, se pustil razkazovati in se imel – fajn. Zanj so skrbeli kot za nobenega drugega Hrvata, deležen je bil časti, pogledov od zgoraj in spodaj, zavarovalnina zanj znaša približno 30 milijonov evrov, premije na razstavah pa okoli 30.000 evrov. V nasprotju z večino, ki iz Hrvaške odhaja v svet s trebuhom za kruhom, bo bronasti hrvaški svetovljan tudi eden redkih, ki se bo vrnil, za povrhu pa dobil svoj muzejski prostor. Po letih zapletov, dograjevanja, dogovarjanja in podobnega naj bi ga končno le postavili na ogled v Malem Lošinju. Če bo le do konca letošnjega leta vse šlo po sreči. In bržkone bo hrvaška muzealska sreča neizmerna.
Vendar bo kanček slabe volje ostal. Pred časom je namreč Madžarska odkupila poznorimsko srebrno posodje, poznano tudi kot Sevsov zaklad, in si s tem, kakor so pred časom prihajali glasovi z Madžarske, pridobila družinsko srebrnino. Za sedem od skupaj 14 posod, ki datirajo v čas od 4. do 5. stoletja, je država plačala 15 milijonov evrov, so takrat zapisale tiskovne agencije. Zgodba o Sevsovem zakladu – skupna teža posod je 30 kilogramov, na enem od pladnjev, ki tehta kar deset kilogramov, pa je vidno ime nekdanjega rimskega lastnika Sevsa, po katerem se imenuje celoten komplet – sega v 90. leta prejšnjega stoletja, ko je na njegov obstoj spomnil kos iz zbirke, ki ga je dvojica preprodajalcev z Dunaja ponudila na dražbi londonske avkcijske hiše Sotheby's.
Do leta 1987 so se pojavili še drugi kosi, kupilo pa jih je podjetje, ki ga je vodil britanski lord Northampton. Ta je pozneje posodje v odkup ponudil Muzeju Pail Getty v Los Angelesu, a se je razkrilo, da je vsa dokumentacija, povezana s Sevsovim zakladom, ponarejena. Takrat so vrnitev srebrnega posodja zahtevall Hrvaška, Madžarska in Libanon. Sodišče v New Yorku je razsodilo v prid lordu Northamptonu, saj ob nakupu menda ni vedel, da je dokumentacija ponarejena.
Tudi sama najdba Sevsovega zaklada je zavita v tančico skrivnosti. Kje je bil izkopan, še vedno ni gotovo. Madžarska trdi, da je bil odkrit na območju Blatnega jezera, saj da na eni od posod piše Pelso, kar je bilo starodavno ime za Blatno jezero, Hrvati pa vztrajajo, da je njihov, ker da je bil izkopan v okolici Barbarige v Istri, in pika! No, tri pike.
