Tiskane izdaje
Zgodba je že nekaj časa prvovrstni politični primer. Minister za znanost, izobraževanje in šport Pavo Barišić se med kratkimi izjavami nasmiha, premier Andrej Plenković o primeru ne daje izjav, če jih, pa so v slogu: ko bomo zadevi prišli do dna, in če bomo, šele takrat bomo, če bomo …; javnost pa je, milo rečeno, zbegana.
Že ob Barišićevem nastopu na ministrski položaj so nekateri mediji spomnili na prijavo o domnevnem plagiatu v prispevku v časniku Synthesis philosophica, objavljenem leta 2008. Spomnili so še, kako je že takrat bila vložena prijava posebnemu etičnemu odboru za znanost in visoko izobraževanje, vendar je vse skupaj ostalo daleč od oči javnosti. Ko je Barišić sedel na ministrski stolček, se je zgodba vrnila na začetek in dobila politične razsežnosti.
Rektorji na strani ministra
Nad ministrom za znanost, izobraževanje in šport se je naselil dvom, očitkov, da je plagiator, pa ne zmanjka. Ko je odbor za etiko v znanosti in visokem izobraževanju potrdil domnevo, da ministrov izdelek spada v kategorijo plagiatov, je tudi glasnih zahtev po ministrovem odstopu vse več. Tako se je v zvezi s tem oglasil tudi priznani znanstvenik Ivan Đikić in v pismu premieru Plenkoviću zapisal, da od njega pričakuje Barišićevo razrešitev. Plenković znanstveniku (še) ni odgovoril, je pa zato minister javnosti sporočil, da omenjenega pisma še ni videl, saj vsak dan v svoj elektronski poštni nabiralnik prejme »ogromno« sporočil podpore, do znanstvenikovega sporočila pa se mu še ni uspelo dokopati.
Oglasili so se tudi člani Rektorskega zbora in dali vedeti, da je bil za njih »primer Barišić končan, saj je etični odbor za znanost že pred petimi leti odločil, da v tem primeru ne gre za plagiatorstvo, temveč za tiskarsko napako, ki je bila pozneje popravljena«. Po prepričanju članov Rektorskega zbora naj bi bilo delovanje sedanje sestave etičnega odbora zunaj zakonskih okvirov.
V primer so se vključile tudi politične stranke, še posebno opozicijske – navsezadnje je Barišić iz kvote vladajoče HDZ –, ki sprašujejo oblastnike, kdaj bo afera končana. Predsednik Hrvaške narodne stranke – liberalni demokrati Ivan Vrdoljak je javno vprašal vladajočo politično elito, kako naj zdaj učitelji in profesorji kaznujejo učence, dijake, študente, ki prepisujejo, če prepisuje celo številka ena izobraževalnega sistema. Odgovora, razumljivo, ni dobil, je pa zato še bolj razvnel razprave v javnosti o problematiki.
Javnost ni pozabila še ene nedavne plagiatorske afere. Gre za diplomsko nalogo Milijana Brkića, sedanjega podpredsednika sabora. O tej aferi so se razprave znova razvnele ob lanskem (oktobra) imenovanju Brkića na položaj podpredsednika sabora, kar so številni zaradi suma, da je svoje diplomsko delo prepisal, pospremili z burnimi odzivi. Da bi jih utišal, je napovedal, da bo napisal novo, zagovor pa naj bi bil javen. Diplomsko delo bo napisal o temi družbenih omrežij in digitalnega terorizma, je napovedal Brkić, ki je dolgo trdil, da njegova diploma ni plagiat.
»Kaj ti bi pesem,
Za hip se je kljub vsemu treba vrniti k šolskemu ministru. Na nedavni seji vlade je – v sklopu priprav in predstavitev gradiv za prihodnje zasedanje sabora – predstavil spremembe zakona o avtorskih pravicah in znova požel nekaj posmeha javnosti.
Ko se na Hrvaškem začnejo razprave o plagiatih, se nemalokrat zaustavijo tudi pri glasbi. Kar nekaj znanih imen pevcev, avtorjev in glasbenih skupin javnost rada daje kot primer očitnega kršenja moralnih avtorskih pravic (tako da kdo s svojim imenom ali imenom koga drugega objavi ali izvede tuje avtorsko delo ali njegov del, op. a.). Imena so zavita v plašč javne skrivnosti. Prav zaradi tega so hudomušneži ob najnovejšem dogajanju s plagiatom šolskega ministra že povzeli izjavo znanega Gorana Bregovića (Bijelo dugme), ki je na očitke, da krade pesmi, odgovoril: »Pa šta će ti pesma koja na ništa ne liči (Kaj ti bo pesem, ki na nič ne spominja)!«. Izjavo bi zlahka priredili na najnovejše dogajanje, povezano s plagiranjem strokovnih del, diplomskih nalog in podobno.
