Po Renziju se lahko vrne tudi Renzi

Italija išče svojo štiriinšestdeseto vlado v sedmih desetletjih. Novo vlado bo po pogajanjih z vsemi stranmi vsaj v grobih obrisih začrtal predsednik republike Sergio Mattarella, ki ni naklonjen takojšnjim predčasnim volitvam, ampak bi državo, ki se ubada tudi z bančno krizo, rad stabiliziral.

Vladna kriza se je v resnici začela, ko je premier Matteo Renzi v nedeljo pogorel na referendumu za spremembo ustave, čisto formalno pa šele v trenutku, ko je rimski senat v sredo na hitro potrdil proračun za prihodnje leto. Predsednik republike je proračun postavil kot pogoj premieru Renziju, da je lahko odstopil. To je tudi mladi premier v sredo zvečer storil, predsednik republike pa je odstop sprejel »z rezervo«.

O usodi rimske izvršne oblasti se bo predsednik republike odločal šele po posvetovanjih z vsemi akterji, verjetno v nedeljo zvečer ali v ponedeljek. Pogajanja bodo pokazala, kako so se pripravljene na nove razmere prilagajati politične stranke. Blok proti spremembam ustave ni več enoten, blok za spremembe tudi ne, počiti bo moralo tudi v vladajoči Demokratski stranki, kjer je levi pol igral čisto po svoje. Utegne se pojaviti nov formacija, ki ji pogojno že pravijo »Renzijeva stranka«.

Do konca posvetovanj, ki se jih predsednik republike loteva skrajno resno in odgovorno, po tem je bil Mattarella znan vso svojo dolgo politično kariero, je odprto vse. Italija je – če odštejemo rekorderje na oblasti, med njimi Berlusconija in Renzija – vsako leto svoje republikanske zgodovine zamenjala vlado, pa je vendarle preživela. V najhujšo krizo je padla šele v zadnjem desetletju, ko se ni znala – kot druge velike ekonomije – več izvleči iz obroča svetovne krize.

Tričetrt ure ne štiri oči

Predsednik Mattarella in premier Renzi sta se po potrditvi proračuna srečala tako, da ni šlo zgolj za formalno vlaganje premierovega odstopa. Pogovarjala sta se tričetrt ure. Kaj sta se dogovorila, ni znano, zato so ostala ugibanja o treh ali štirih možnih poteh izhoda iz krize.

Prvi možni rešitvi italijanski komentatorji pravijo »vlada nacionalne odgovornosti«, kakor jo predlaga vladajoča Demokratska stranka. Ta rešitev predvideva kar najširšo podporo novi vladi, ki bi lahko bila namenjena vladanju do konca mandata, torej še naslednji dve leti.

Drugi izhod bi pomenilo nekaj podobnega prvi rešitvi, torej široka podpora vladi, ki pa bi jo v tem primeru še enkrat sestavil in do konca mandata vodil Matteo Renzi. Renzi po Renziju je mogoča rešitev, ki pa se ji upirajo v celotni opoziciji in tudi v levem delu demokratov.

Tretji rešitvi pravijo tehnična vlada, ki bi jo vodil kdo izmed najbolj vplivnih politikov, denimo sedanji minister ekonomije Pier Carlo Padoan, predsednik senata Piero Grasso ali zunanji minister Paolo Gentiloni. Še vedno omenjajo tudi nekdanjega premiera Romana Prodija.

Tehnična vlada naj bi pripeljala do sprejema nove volilne zakonodaje ali vsaj do popravkov stare. Sedanja zakonodaja, pa čeprav je že bila modificirana, ne dovoli, da bi katerakoli stranka lahko suvereno vladala. Še vedno vzdržuje dvojni volilni sistem, enega za poslansko zbornico, drugega za senat, za senat še vedno po proporcionalnem sistemu.

V vsakem primeru velja upoštevati dejstvo, opozarjajo v Rimu, da ima Demokratska stranka še vedno večino v poslanski zbornici in da lahko vlada, kakor je doslej in bi še naprej, če se Renzi ne bi brezglavo zagnal v referendum, ki ga je spodnesel.

Renzijeva stranka

Analitiki so izračunali, da se je z referendumom pravzaprav že rodila nova stranka, ki še nima imena, poenostavljeno pa ji pravijo Renzijeva. Prav na referendumu je mladi premier, ki je prevzel oblast pri 39 letih, dokazal, da ima – kljub porazu – vendarle za seboj 40 odstotkov volivcev. Veliko več kot katerakoli politična sila v državi. Tudi če bi na volitvah dobil manj od 40 odstotkov, bi Renzi lahko ostal na vrhu, menijo analitiki, ki sicer upoštevajo tudi rastoči vpliv Petih zvezd.

Gibanje komika Beppeja Grilla, ki pa sam ne kandidira na volitvah, ker je bil nekoč pravnomočno obsojen, se je že oglasilo s svojimi zahtevami. Volitve takoj, brez zadržkov, popravek volilnega zakona je po njihove mogoč skoraj čez noč, trdijo. Jasne naj bi bile do volitev tudi njihove zahteve o finančni in davčni politiki, pa tudi do migrantov, ki bi jih morala Evropa pravično razdeliti med seboj. Temeljna zahteva populističnega gibanja pa je referendum o izstopu Italije iz območja evra. Njihov zvezdnik referendumske kampanje proti ustavnim spremembam, 38-letni Alessandro Di Battista, je odločno zavrnil namigovanja, da gibanje denar dobiva od ruskega predsednika Putina.