Predsednica in sosedje

Zagreb – Med prvimi, ki so čestitali novoizvoljeni hrvaški predsednici Kolindi Grabar Kitarović, je bil slovenski predsednik Borut Pahor. srbski predsednik Tomislav Nikolić bo v Zagreb povabljen na predsedniško slovesnost. Prva pot nove predsednice bo najbrž v – Bosno in Hercegovino.

Novoizvoljena hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović je v svojih predvolilnih nastopih večkrat poudarila, da hoče biti »aktivna soustvarjalka hrvaške zunanje politike«. Poudarjala je tudi, da je sedanja hrvaška zunanja politika »neodločna in nedefinirana«, še posebno v odnosu do EU in sosed.

Prav odnos Hrvaške do sosednjih držav, še posebno Srbije ter Bosne in Hercegovine, delno pa tudi Črne Gore, naj bi med drugim zaznamoval petletni mandat nove hrvaške predsednice. Analitiki in poznavalci mednarodnih odnosov so si edini, da v odnosu s Slovenijo sprememb ne bo. Veliko več bi se utegnilo dogajati v odnosih Hrvaške do preostalih sosed, nekdanjih članic iste domovine, in držav, s katerimi Hrvaško povezuje krvava balkanska morija pred dobrima dvema desetletjema.

Kaže, da bo Grabar Kitarovićeva vztrajala pri doslednem spoštovanju veljavnih meril, ki Srbijo zavezujejo k pravni poti razčiščevanja krivic za zločine, storjene na območju Hrvaške, kar je sama nekajkrat poudarila, po drugi strani pa v Srbiji večjih sprememb v odnosih ne pričakujejo. Aleksandar Popov iz novosadskega Centra za regionalizem je za medije dejal, da bi utegnila večja težava v odnosih postati ponovno »pozicioniranje stranke HDZ kot trde nacionalistične desnice«.

Je pa zato predsednik Srbskega narodnega sveta (SNV) na Hrvaškem Milorad Pupovac te dni dejal, da »ni mogoče pričakovati, da bi se odnosi med Srbijo in Hrvaško v doglednem času izboljšali«. Pupovac je dejal, da bodo odnosi med Hrvaško in Srbijo še najmanj eno leto taki, kot so. Znano je, da so daleč od vzornih dobrih sosedskih odnosov, poleg nerešenega vprašanja o meji, pa je odprtih še več »ran« (med drugimi medsebojne tožbe za genocid, iskanje krivcev za poboje na Ovčari …). »Delovala bo proti hrvaški vladi na čelu z Zoranom Milanovićem in tudi proti regionalnemu povezovanju,« je dejal Pupovac in še enkrat poudaril, da bo nova hrvaška predsednica naredila vse, da bo le nadzirala procese pridruževanja Srbije k EU.

Zagreb–Beograd, Zagreb–Sarajevo, Zagreb–Podgorica

Kolinda Grabar Kitarović je že poskrbela za prve iskrice v odnosu med Zagrebom in Beogradom. V pogovoru za bosansko-hercegovsko televizijo BHT1 je namreč dejala, da so tudi »Srbi pravoslavci, ki živijo na Hrvaškem, Hrvati« ter da nikakor ne deli hrvaške državljane, saj so zanjo »vsi Hrvati«. Njena izjava je sprožila val komentarjev in kritik. V Srbiji so jo ocenili za »škandalozno« in »nevarno«, predsednik srbskega parlamentarnega odbora za izseljence Janko Veselinović pa je v sporočilu za javnost zapisal, da je ga je izjava globoko presenetila. Dodal je, da ta izjava zelo spominja na idejo pravaša Anteja Starčevića iz 19. stoletja. Taka ideja bi utegnila imeti hude posledice za identiteto Hrvatov in Srbov v Bosni in Hercegovini. Ogorčeni so bili tudi podonavski Srbi, ki živijo na Hrvaškem. Odzval se je tudi hrvaški minister za javno upravo Arsen Bauk, ki se je na družbenem omrežju vprašal: »Če so Srbi s Hrvaške Hrvati, kaj so Hrvati iz Srbije?«

Napoved, za zdaj še neuradna, da naj bi nova hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović na prvi uradni obisk odšla v sosednjo Bosno in Hercegovino, ni nikakršno presenečenje. Tako sama kot njeni strankarski pribočniki in svetovalci so namreč prepričani, da bo prav Grabar Kitarovićeva morala biti tista, ki bo naredila vse, kar je v njeni (predsedniški) moči za zaščito oziroma enakopravnost Hrvatov v Bosni in Hercegovini. Kako naj bi to uresničili, bo sicer prepuščeno Hrvatom v BiH, vsekakor pa naj bi bila prav Grabar Kitarovićeva tista, ki bi poskušala premakniti stvari z mrtve točke.

»Minili so časi, ko je bilo Hrvate mogoče obravnavati kot večne in vdane graničarje, nižjo vrsto, ki je tukaj, kadar se jo potrebuje, sicer pa ni nujno, da ima kakšne politične pravice – če je to mnenje, na primer, ameriškega veleposlaništva. In medtem ko je turški predsednik Tadžip Erdoğan ob prihodu v BiH izjavil, da mu je »Alija zaupal Bosno«, ter medtem ko Srbija odločno podpira Srbe v BiH, se hrvaška politika neposredno ne zavzema za Hrvate, temveč »podpira BiH v celoti«, hkrati pa morda sramežljivo in v oklepajih omeni potrebo po enakopravnosti vseh treh narodov. Slišati je bilo tudi to, da bi »se moral hrvaški narod v BiH z drugima dvema narodoma in narodnostnimi manjšinami dogovoriti o notranji ureditvi BiH«. Vendar to ni vprašanje iskanja modela, temveč vprašanje premoči in politične volje. To je tako, kot če bi nasilnež pretepal mlajšega brata, vi pa jima dejali: dogovorita se, kako bosta uredila medsebojne odnose. Hrvaška se preprosto mora politično aktivno vključiti in podpreti Hrvate v BiH,« je o nujni spremembi usmeritve hrvaške zunanje politike nasproti Bosni in Hercegovini in tam živečim Hrvatom zapisal zagrebški Večernji list.

V odnosu do Črne gore naj ne bi bilo bistvenih sprememb. Visoki diplomatski vir je za Delo že nekajkrat poudaril, da je logično pričakovanje, da bo nerešeno vprašanje končalo na mizi Mednarodnega sodišča v Haagu.