Tiskane izdaje
Begajeta Sirućić je na začetku vojne skupaj z družino pribežala v Srebrenico iz sosednje občine Bratunac. V oblegani enklavi je preživela nekaj manj kot leto, nato je marca 1993 izkoristila eno izmed redkih priložnosti za beg in z otrokoma s konvojem odpotovala v osrednjo Bosno. Takrat v Srebrenici ni bilo več hrane, tik pred odhodom je zbrala še toliko sestavin, da je možu spekla zadnji kruh. Zjutraj tistega dne, 29. marca 1993, se je poslovila od njega, očeta in obeh bratov. »Nikoli več nisem videla nikogar od njih.«
Z možem je sicer ostala na zvezi s pomočjo radioamaterjev, vse do srbskega zavzetja Srebrenice 11. julija 1995. Čeprav je upala, da se jim bo uspelo nekako prebiti iz padle enklave, se to ni zgodilo, postali so del grozljive statistike srebreniškega genocida. »Človek ostane brez besed, da bi opisal bolečino, kako je ostati v 26. letu starosti sama z dvema otrokoma, v tujem svetu,« danes pravi gospa v srednjih štiridesetih in z iztegnjeno roko kažoč po pokopališču našteva izgubljene svojce, ki so tam našli zadnje počivališče: mož, njegov sorodnik, oče, en brat, drugi brat, bratov sin, očetov brat ...
Dokler ne najdeš njihovih kosti, živiš v negotovosti
V tragediji, ki ji je vzela ves moški del sorodstva, razen sina, s katerim je pred 22 leti odpotovala iz enklave, je bila Bagajeti prihranjena vsaj ena huda travma, s katero se zaradi prikrivanja grobišč še vedno spopadajo svojci številnih žrtev srebreniškega genocida − negotovost glede usode bližnjih, ki so pred dvema desetletjema padli pod streli Mladićevih krvnikov. Letos so namreč našli ostanke še zadnjega med njenimi pobitimi sorodniki, moževega brata, ki ga bodo zdaj vendarle lahko pokopali na sobotni slovesnosti v Potočarih.
Kako pomembno je odkritje posmrtnih ostankov žrtev za njihove bližnje, vprašamo vdovo, ki danes vodi organizacijo družin šehidov in padlih borcev občine Bratunac s sedežem v Tuzli. »Ne vem, kako naj vam to pojasnim, ampak če najdeš eno samo kost, te prevzamejo tako močni občutki, kakor da si s to osebo, šele takrat vidiš, kaj se je zgodilo z njim. Dokler je ne najdeš, živiš v negotovosti,« pravi Sirućićeva in obenem razkrije, kaj ji pomeni, da ve, kje so pokopani. »Ko prideš sem in zmoliš, je tako, kot da si prišel na kavo. Jaz sem tako čustveno navezana na ta kraj, da ne mine mesec, ne da bi prišla sem.«
Niso krivi vsi, a tisti, ki so, naj odgovarjajo
Po begu iz Srebrenice se je preselila v Živinice, nedaleč od Tuzle. Ko so bili izpolnjeni pogoji za začetek vračanja bošnjaških beguncev na nekdanje domove, ki jih je daytonski sporazum postavil v Republiko srbsko, se je prijavila med prvimi, dobila je tudi nekaj donacij za plačilo stroškov in obnovo porušene hiše. S srbskimi sosedi, pravi, po povratku ni imela večjih težav, pomagali so ji in še danes se srečujejo, pogovarjajo ..., a odgovorni za zločin naj odgovarjajo, doda. Zdaj je sicer spet nazaj v Živinicah, v Bratuncu pa je ostal sin s svojo družino.
Sirućićevo boli predvsem to, da nekateri, kljub vsem dokazom, trdijo, da se genocid nad bošnjaškim prebivalstvom ni zgodil. »Tukaj je dokaz, da je resnica, kar se je zgodilo,« pravi, stoječ med nagrobniki v Potočarih, »da to niso le kamni, ampak so vanje vklesana življenja in telesa.« Obenem pripomni, da bi vsakomur svetovala, da vsaj enkrat obišče tamkajšnji spominski center. »Da vidi, kaj lahko povzroči sovraštvo. Da vsak pride k pameti in ugotovi, da nihče ne sme drugemu delati zla. Življenje je samo eno.«
