Tiskane izdaje
Ko so v Veliki Britaniji pripravljali brexit in so se v ZDA pripravljali na izvolitev Donalda Trumpa, smo bili veliko bolj razburjeni, kot smo zdaj, ko se Italija pripravlja na referendum, ki lahko spremeni marsikaj, ne samo italijanske ustave. Najbrž zato, ker Italijanov (žal) ne jemljemo čisto zares, pa zato, ker pozabljamo, da je Italija tretje največje evrsko gospodarstvo. Njen odhod iz Evrope bi pomenil potres.
Iz Renzijevega »sprejemljivega« populizma, ki je samo po načinu nastopanja podoben Mussolinijevim in Berlusconijevim predstavam, lahko propad njegovega referenduma privede do zmage vse srditejših nasprotnikov domačih in evropskih elit. S tem pa do nove, velike in nevarne ofenzive za izhod iz bruseljske Evrope. Tokrat na evropskih trdnih tleh, v državi, ki je bila med ustanoviteljicami evropskega povezovanja.
Samo najbolj pesimistični scenariji se ukvarjajo z Renzijevim porazom, njegovim odhodom s prizorišča, izrednimi volitvami in zmago nepredvidljivih populistov, Grillovih Petih zvezd, ki koketira bolj z levim delom nasprotnikov vseh elit, in ali Severne lige, ki lovi med desnim, morda pretirano imenovanim »lumpen« krogom volivcev. Tudi vsi drugi scenariji te nevarnosti upoštevajo.
Samo Renzijeva zmaga za nekaj časa zagotavlja nekakšno stabilnost naših zahodnih sosedov. Mati vseh reform, kakor sam pravi v parlamentu že sprejeti spremembi tretjine ustavnih določil, bi ga utrdila in legitimirala. Matteo Renzi, s politično šolo pri katoliških skavtih, je brez volitev priplaval na vrh iz firenškega županstva. Strmoglavil je vodstvo svoje stranke in potem še vlado, dlje od njega je vladal samo Berlusconi.
Renzijeve reforme, ki jih podpirajo gospodarstveniki, so verjetno temelj sprememb, kakor jih Italija ni doživela po vojni. Za naše rojake bi utegnile biti usodne.
