Rusi bi radi prevzeli Ino

Davor Štern: Če je Rosneft dober partner Exxon Mobila, zakaj ne bi bil tudi dober partner Ine?

čet, 02.11.2017, 21:00

Zagreb – Ravno ko je v senci­ Agrokorjevega zloma potihnila premierova božična obljuba o nacionalizaciji oziroma vrnitvi­ Ine v hrvaške roke, se ta naftna družba vrača na naslovnice­ medijev. Ob koncu­ prejšnjega tedna so v treh člankih spomnili na Plenkovićevo izjavo, da bi lahko imela tudi Ina »strahotne posledice za hrvaško gospodarstvo«.

Najprej je švicarsko vrhovno sodišče zavrnilo hrvaško pritožbo na razsodbo arbitražnega sodišča v Ženevi, po kateri so Molove oziroma madžarske upravljavske pravice – kljub obtožbam, da je šlo za korupcijo in podkupnino, ki naj bi jo prejel bivši premier Ivo Sanader – nesporne. Hrvaška mora plačati stroške arbitraže v znesku 30 milijonov dolarjev, ker je žalila sodišče, pa še dodatnih 300.000 evrov. To je veliko denarja, a prava malenkost v primerjavi s sodnim sporom v Washingtonu, v katerem Madžari tožijo Hrvaško zaradi izpada dobička, do katerega je prišlo zaradi izločitve plinskih poslov. Če bi sodišče razsodilo v prid Madžarom, bi morala Hrvaška plačati od 300 do 500 milijonov evrov. Od kod naj bi vzela denar, se ne ve, lahko pa bi se za ta znesek odrekla svojemu deležu v Ini.

Takoj po tej slabi se je pojavila še dobra novica. Uprava Ine je objavila, da je v prvih devetih mesecih letošnjega leta prvič po vrsti slabih let zabeležila precejšen dobiček, in sicer skoraj 130 milijonov evrov. Prvo vprašanje po tej objavi je bilo, koliko denarja bi lahko v tej družbi zaslužili, če bi imeli namesto zastarelih sodobne rafinerije in če bi namesto vzdrževanja starih obratov vlagali v razvoj in raziskovanje.

Na odgovor ni bilo treba dolgo čakati. V soboto je Igor Sečin, direktor Rosnefta in Putinov najtesnejši sodelavec, povedal, da se njegova družba zanima za prevzem Ine. »To je resna ponudba,« je za Delo izjavil Davor Štern, bivši direktor Ine in poznejši predsednik njenega nadzornega odbora, zdaj pa pomemben član uprave ruske družbe TNK, ki jo je v okviru ponovne nacionalizacije ruske naftne industrije za 60 milijard dolarjev kupil prav Rosneft. Za Šterna je izračun sila preprost: Rosneft na tem območju nima niti ene rafinerije, Ina in Mol pa po dve. Toda v nasprotju z Rusi Madžari ne nameravajo vlagati v posodobitev rafinerij v Sisku in na Reki. Sečin vidi Hrvaško »kot osrednje območje Rosneftove strategije regionalnega razvoja«.

Posodabljanje in zaposlovanje

Rosneft je ena največjih naftnih družb, na Hrvaškem pa si poleg naložb v posodobitev rafinerij želi zaposliti tudi svoje visokoizobražene raziskovalce, ki so po izgubi naftnih polj v Siriji – o tem bo treba Ruse kaj vprašati – dejansko ostali brez dela. Rusi pravzaprav ponujajo tisto, česar Madžari nimajo ali nočejo ponuditi. Gre za to, da nimajo nafte, imajo pa dovolj rafinerij, tako da zanje ni smiselno vlagati v hrvaške rafinerije, hkrati pa odkrito izjavljajo, da imajo dovolj večletnih sporov in sodnih procesov, tako da bi svoj delež v Ini najraje prodali. Seveda pa ne bodo spustili cene, saj hočejo za Ino iztržiti toliko, kolikor so plačali zanjo, kar pomeni, da je ne bodo prodali za manj kot 2 milijardi evrov. Hrvaška trenutno nima toliko denarja. Pravzaprav ga sploh nima, saj so se medtem odrekli načrtovani prodaji 25 odstotkov Hepa.

Naj je ruska ponudba še tako sprejemljiva, za zdaj ni bila deležna navdušenja državnega vodstva. Premier Andrej Plenković je presenečen priznal, da je zanjo izvedel iz medijev (Sečin je dal intervju za Jutarnji list), predsednica, ki še vedno živi pod vtisom nedavnega kosila s Putinom, na katerem je bil med drugimi tudi Sečin, pa se je takoj ogradila z besedami, »da ob tej priložnosti o Ini niso spregovorili niti besede«.

Razlog za zadržanost državnega vodstva je seveda v politiki oziroma geopolitiki. Vse ruske energetske pobude v Hrvaški, naj je to naftovod družbe Adria ali priključitev na plinovod Južni tok, so neslavno propadle zaradi ameriškega nasprotovanja. »Če je Rosneft dober partner Exxon Mobila, s katerim sodeluje na Sahalinu, zakaj ne bi bil tudi dober partner Ine,« je dejal Davor Štern, ki meni, da tako ali tako ne bi mogli ustaviti morebitne transakcije. »Če se država članica Nata in EU, kot je Madžarska, odloči prodati svoj delež ruski družbi, zakaj bi zaradi tega Hrvaška imela politične ali kakšne druge posledice,« se je vprašal. Mimogrede: tudi na mestu podpredsednika Rosnefta je Hrvat Željko Runje, ki je prišel prav iz Exxon Mobila, ko je bil na njegovem čelu sedanji ameriški državni sekretar Rex Tillerson.

Čeprav gospodarska in geopolitična logika ne gresta vedno z roko v roki, imajo Rusi tokrat dodaten argument – Agrokor. Propadli koncern dolguje ruskim bankam 1,4 milijarde evrov in zdaj se že javno špekulira o tem, da bi Rusi odstopili od napovedanih sodnih tožb proti Hrvaški, če bi njihovi napovedi o prevzemu Ine izrekli dobrodošlico v hrvaškem državnem vodstvu.

Povezane novice

Hrvaška odkupuje madžarski delež v Ini
30. avgust ob 18:00
Zakona med Ino in Molom konec. Na vrsti je ločitvena bilanca.
Prijavi sovražni govor