Tiskane izdaje
Zagreb – Dogajanje v mestecu Srb, ob obletnici antifašističnega upora narodov Like, je na Hrvaškem znova spodbudilo razprave o ustaštvu. S tem pojavom se ukvarja tudi dokumentarni film Desno, dva, tri – kam gre Evropa, predstavljen na odmevnem filmskem festivalu v istrskem Motovunu.
Osrednja organizacija srbske manjšine na Hrvaškem, Srbski narodni svet, ter hrvaška zveza antifašističnih borcev in antifašistov sta v sredo ob partizanskem spomeniku blizu vasi Srb proslavili 75. obletnico upora narodov Like. Med govorniki pred nekaj sto udeleženci je bil tudi nekdanji predsednik Stipe Mesić, ki je častni predsednik antifašistične zveze. Njegov govor je s pesmimi proustaškega pevca in ikone desnega političnega prostora na Hrvaškem Marka Perkovića - Thompsona poskusila preglasiti skupina protestnic, ki je nosila hrvaške zastave. Ni bilo malo niti vzklikov Za dom, spremni (Za dom, pripravljeni; ustaški pozdrav) in ustaške ikonografije. Protestnikov ni manjkalo že pred napovedano proslavo.
O ustaštvu v filmskem Motovunu
Protestniki so bili večinoma iz vrst skrajne desničarske zunajparlamentarne Avtohtone hrvaške stranke prava (A-HSP) in nekaterih veteranskih združenj z različnih koncev Hrvaške, ki so bili v Srbu v spremstvu policije. Pred tem je nekaj deset ljudi za krajši čas blokiralo državno cesto blizu Srba, ker jim policija ni dovolila nadaljevati poti zaradi oseb, ki so imele majice z ustaškimi gesli in simboli. Ko so majice oblekli narobe obrnjene, so lahko prišli v Srb. Incident je dobil nekaj pozornosti v medijih, vendar se zdi, da bo kmalu pozabljen. »Nič nenavadnega; vsako leto ista pesem,« pravi predsednik Srbskega narodnega sveta in dolgoletni saborski poslanec srbske manjšine Milorad Pupovac. Moti ga, ker policija takšne dogodke večinoma tolerira, mediji pa enako pozornost namenijo proslavi antifašistične vstaje in proustaškim skupinam, ki jo poskušajo onemogočiti.
Svojevrstno opozorilo, da se »nekaj dogaja z ustaštvom na Hrvaškem«, je bila tudi predstavitev dokumentarnega filma Desno, dva, tri – kam gre Evropa na letošnjem filmskem festivalu v istrskem Motovunu. Film prikazuje krepitev ekstremne desnice v nekaterih evropskih državah, del filma pa je namenjen tudi Hrvaški, za katero avtor Christopher Bobin meni, kot je dejal za spletno stran organizatorjev festivala, da se precej razlikuje po tem fenomenu od drugih evropskih držav. »Na Hrvaškem politiki viktimizirajo zgodovino.«
Hrvati si stežka priznajo, da je ustaštvo prisotno v mnogih porah življenja. Nogometaš in hrvaški reprezentant Joe Šimunić – zaradi njegovih ustaških vzklikov po eni od mednarodnih nogometnih tekem je hrvaško nogometno zvezo doletelo kar nekaj kazni – je zdaj pomočnik glavnega trenerja reprezentance. In nikomur nič. Koordinacija hrvaških judovskih občin je že nekajkrat sporočila javnosti, da država »zamegljuje resnico o ustaštvu in ustaših«. V pozabo je najbrž odšla tudi lanska raziskava, ki sta jo opravila zagrebški Inštitut za družbene raziskave ter nevladna organizacija Državljani organizirano nadzirajo volitve (GONG), vanjo pa so bili vključeni dijaki zaključnih razredov srednjih šol. Pokazala je, da le 29 odstotkov maturantov meni, da je bila NDH fašistična država. Za 22 odstotkov izrecno ni bila fašistična, medtem ko jih 49 odstotkov o tem ni prepričanih.
Od Tuđmana in Sanaderja do Plenkovića
Število grafitov s simboli NDH, ustaštva in junakov tistega časa je po hrvaških zidovih vse več, za čiščenje menda zmanjkuje denarja. Še najbolj je nenavadno, da ni videti politične volje, s katero bi preprečili kakršnokoli spogledovanje z ustaško ikonografijo in pripravili ukrepe za kaznovanje; niti na desni niti na levi strani političnega spektra. Delno je to razumljivo, saj se je vladajoča Domoljubna koalicija s HDZ na čelu, ko je bila na oblasti tistih nekaj mesecev, vedla zelo samovoljno in je samozavestno trdila, da se zgodovina začne in konča z njihovo idejo o »domoljubju«. Del zadnjega pa je bilo tudi odkrito spogledovanje z ustaštvom. Levica z Zoranom Milanovićem in njegovim SDP na čelu si najbrž zaradi političnih igric in kakšnega morebitnega glasu več prav tako ni upala narediti radikalnega reza proti »pošasti preteklosti«, navsezadnje pa prav Milanovićevi vladi koordinacija judovskih občin očita zaviranje postopkov vračila odvzete lastnine Judov v času NDH in po drugi svetovni vojni.
Res je, da se je še do pred kratkim HDZ, na čelu katerega je bil Tomislav Karamarko, ki je okoli sebe zbral jedro zakrknjenih članov, ki jim je preteklost pomembnejša od sedanjosti, priklonila radikalno desnim skupinam, ki so ne le stranke, ampak tudi družbo pahnile precej v desno. Povsem v nasprotju s predhodnikoma, Franjom Tuđmanom in Ivom Sanaderjem, ki sta se ob prevzemu oblasti (tudi strankarske) odločno distancirala od ekstremizma in ustaštva; vendar kaj veliko proti zlu nista storila.
Z najnovejšim prevzemom oblasti v HDZ – predsednik je postal Andrej Plenković – se zdi, da se stranka oddaljuje od skrajnih skupin, ki (tudi) relativizirajo zločine ustaške države. Prekinitev političnega sodelovanja s skrajno desničarsko Hrvaško stranko prava Ante Starčević, s katero je HDZ sodeloval v domoljubni koaliciji, je eden prvih korakov za oddaljevanje od ekstremizma in ustaštva.
