Tiskane izdaje
Zagreb - Poleg namere vojaškega vrha, da v pristaniško mesto Ploče, nekoč znano kot Kardeljevo, spet naseli vojsko, hrvaško javnost vznemirja tudi snemanje filma o generalu Gotovini. Ta po poročanju nekaterih medijev noče o filmu niti slišati.
Še v prejšnjem tisočletju so bile Ploče pomembno vojaško mesto. Vojske, tiste jugoslovanske, ni manjkalo. Potem je prišla krvava balkanska morija, jugoslovanska vojska je odšla, poslovila pa se je tudi hrvaška vojska, ki je tam skrbela za red. Mesto je zaživelo neko svoje življenje, oblast je postavila pred cerkvijo svete Kraljice neba in zemlje velik kip Franje Tuđmana.
Začele so se vrstiti zamisli, da bi mesto preimenovali v Tuđmanovo; navsezadnje se je imenovalo že tudi Aleksandrovo, po kralju Aleksandru I. Karađorđeviću, pa Porto Tolero in tudi Kardeljevo; seveda po revolucionarju Edvardu Kardelju. Zdaj so zamisli tega hrvaškega mesta, katerega ime je bilo menda največkrat spremenjeno, da bi se preimenovali v Tuđmanovo, postavljene v drugi plan, v prvega pa je stopila zamisel hrvaškega vojaškega vrha, da bi v Ploče znova naselili vojsko.
Tokrat bi se v objekte priselilo kakšnih 150 pripadnikov posebnih enot, ki bi skrbeli za morebitne akcije na območju med Splitom in Prevlako, na še vedno nedoločeni državni meji s Črno goro. V Pločah je ob tej zamisli nastal vik in krik. Vodstvo mesta, na čelu je HDZ, prav ta stranka, ki vodi državo v partnerstvu z Mostom neodvisnih strank, iz te stranke pa je tudi obrambni minister (sicer upokojeni general) Damir Krstičević, je pri strankarskih kolegih v Zagrebu zaradi te namere ostro protestiralo.
Raje marina kot vojaki
»Prebivalci Ploč se ne strinjajo s ponovno naselitvijo vojske v objekte v enem najlepših zalivov na Jadranski obali,« je naslov prispevka, ki ga je na družabnem omrežju objavil predsednik mestnega sveta Ploč Davor Mihaljević. To ne bo prineslo nič dobrega mestu, napovedujejo domačini, razen par delovnih mest v vojaški kuhinji ali pri čiščenju vojašnice. Zagreb pošilja v Ploče odgovor, da ima strah velike oči in da še ni nič dogovorjenega; gre le za »dokaj resno namero, ki je del dolgoročnega načrta razvoja hrvaške vojske«. Seveda oblast ne namerava zavirati razvoja lokalne skupnosti, a niti ta ne sme pozabiti na vprašanje varnosti.
Prebivalci Ploč imajo različna mnenja. Eni so za, drugi nameri nasprotujejo, saj bi na tem območju raje videli marino, namenjeno jahtam, tretji le zamahnejo z roko, tako kot takrat, ko se je oblast odločila za postavitev najvišjega kipa Franju Tuđmanu v središču mesta, le nekaj korakov od trajektnega pristanišča. »Bo, kakor pač bo,« pravijo tisti, ki se s tem vprašanjem ne utrujajo preveč, vendar kljub vsemu dodajajo, da bo odgovor, ali bo vojska spet zasedla Ploče ali ne, znan zagotovo prej, kot pa bodo Ploče preimenovali v Tuđmanovo.
Hrvaška različica Častnika in džentelmena
S hrvaško vojsko, s tisto, ki je odigrala pomembno vlogo v domovinski vojni v 90. letih prejšnjega stoletja, pa je povezana še ena tema, o kateri je precej govora v teh dneh. Gre za snemanje filma o generalu Gotovini. Dolgo časa so ga napovedovali, zdaj so posneli prve prizore. Film nastaja pod režisersko taktirko Antuna Vrdoljaka, generala Gotovino bo na platnu odigral Goran Višnjić, poleg njega nastopa še vrsta znanih in manj znanih igralcev. Vendar vse le ne gre po načrtih. Nekateri hrvaški mediji pišejo, da Ante Gotovina sploh ni navdušen nad filmom, tako kot ni bil navdušen že pred časom, ko so ga želeli zvabiti v politiko, predvsem zato, da bi z njegovim imenom nabirali politične točke.
Hrvaška televizija, ki je koproducentka filma, vsak dan obvešča gledalce, kaj je novega na snemanju, izjave se vrstijo, vse več pa je tudi ugibanj, ali drži, da je Gotovina precej slabe volje zaradi filma. Sam ne daje izjav, osrednje vprašanje pa je, kako bo režiser resnično predstavil dokaj turbulentno življenje heroja hrvaških src Gotovino.
Pred leti je Hrvaška ponujala milijon, ZDA pa pet milijonov dolarjev nagrade za njegovo aretacijo. Nato je bil oproščen in osvobojen obsodb in obtožb, da je kriv zločina proti človečnosti v operaciji Oluji. Rodil se je leta 1955, pri treh letih je ostal brez matere, ki je umrla, ko ga je reševala pred eksplozijo v kamnolomu. Od leta 1972 je bil vojak francoske tujske legije. Živel je med Francijo, Afriko in latinskoameriškimi državami, večinoma kot inštruktor paravojaških enot. Med letoma 1981 in 1990 so mu v Franciji sodili za ugrabitve, izsiljevanje in razbojništvo. Leta 1986 je bil obsojen na šest let zapora, po enem letu je bil izpuščen na prostost.
Nato se je pridružil hrvaški vojski in postal general in simbol. Hrvaški junak vseh junakov. Leta 2001, takoj po predčasni upokojitvi, je izginil, leta 2005 so ga na podlagi Interpolove tiralice aretirali na Kanarskih otokih in privedli pred sodnike Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije. Nato je bil z generalom Mladenom Markačem spoznan za krivega, sodišče mu je naložilo 24 let zapora. Sledila je pritožba in nato oprostilna sodba.
Zdaj bo njegova življenjska zgodba prikazana na filmu; morda v hrvaški različici ameriškega filma Časnik in džentelmen; morda pa le malo bolj atraktivnemu in podobnemu pravemu življenju generala na njegovi poti od vojaka francoske legije do generala hrvaške vojske. In zdaj upokojenega generala, ki goji tune.
