»Splitska zgrešena naložba stoletja«

Usoda Spaladium Arene je v rokah komisij in bank, ki od Splita zdaj zahtevata milijone.

Objavljeno
18. oktober 2015 20.09
cropix-Spaladium Arena 240414
Dejan Vodovnik, Zagreb
Dejan Vodovnik, Zagreb

Zagreb – Kar nekaj komisij­ se je že lotilo razreševanja težave,­ imenovane Spaladium Arena,­ to je športne dvorane v Splitu,­ ki se je je že prijel vzdevek »splitska zgrešena naložba stoletja«. Zdaj je hrvaška vlada oblikovala novo komisijo.

Težava zaradi športne dvorane, ki so jo slovesno odprli pred sedmimi leti, v njej pa pripravili del tekmovanj ob rokometnem svetovnem prvenstvu, se vleče kot jara kača. Veselja ni manjkalo, ob zmagi hrvaške reprezentance nad rokometaši Španije pred dobrimi šestimi leti je malokdo pomislil, kakšne težave se obetajo zaradi »splitske lepotice«.

Nikogar ni motilo, da je bil projekt ob odprtju nedokončan. Pomembno je bilo, da so bili nasmeški politikov, ki so se nastavljali kameram, široki. Zadovoljstvo je bilo vidno tudi na obrazih splitskih mestnih svetnikov. Ti so leta 2007 soglasno izglasovali začetek gradnje športne dvorane, ki naj bi, kot je bilo takrat rečeno, pomenila »boljše čase tudi za šport v Splitu«.

Foto: Vojko Bašić/CROPIX

Danes, toliko let pozneje, so splitski športni klubi, ki naj bi, kot so pričakovali, v dvorani doživeli­ preporod, tako obubožani kot takrat, dvorane pa, razen kakšnega glasbenika, ne more napolniti nihče. Oglasili sta se tudi banki, ki sta v okviru javno-zasebnega partnerstva posodili denar družbi TPN Sportski grad, katere partner je bilo tudi mesto Split. Bančna posojila – v vrednosti približno 46 milijonov evrov – naj bi vračala omenjena zasebna družba, ki naj bi služila denar z načrtovanim 135.000 kvadratnih metrov velikim trgovskim središčem (in parkiriščem v kleti) ob dvorani. Mesto Split pa naj bi služilo svoj del z oddajanjem poslovnih prostorov. Iz tega ni bilo nič, trgovskega dela sploh ni bilo, razen nekaj zgrajenih temeljev, zasebna družba TPN je v stečaju, banki pa zdaj s tožbo zahtevata, naj začne odplačevati posojilo mesto Split, ki je bilo porok zasebni družbi.


Banki želita svoj denar

Banki (Unicredit in Erste Group)­ od mesta zahtevata nekaj več kot 53 milijonov evrov, ki jih mesto nima, v razreševanje pa se je vključila celo hrvaška vlada, ki je oblikovala posebno komisijo. Ker je država zdaj pred volitvami, je vprašanje, kdaj se bo omenjena komisija sploh lahko lotila dela in odvijanja klobčiča ter kako.

Banki vztrajata pri tožbi, dvorana gre v prodajo, optimisti pa bi najraje videli, da bi se mesto Split in banki v posebnem arbitražnem postopku le dogovorili. Vendar je optimistov vedno manj, pravzaprav jih je mogoče, kot pravijo v Splitu, prešteti na prste ene roke.

Davno rokometno prvenstvo na Hrvaškem ima še en rep, prav tako povezan s športno dvorano, in sicer v Zagrebu. Tudi ta dvorana (Arena), zgrajena enako kot Spaladium Arena v Splitu, prinaša zgolj izgubo. V zadnjih dveh letih je »prigospodarila« za milijon evrov primanjkljaja.

Dubrovniško partnerstvo

Se bodo želje po arbitražnem dogovoru glede »splitske sramote stoletja« uresničile in postale žarek upanja ali ne, še nekaj časa ne bo znano, se pa podobna zgodba plete v Dubrovniku, hrvaški prestolnici potniških križark.

Pred časom so namreč v okviru javno-zasebnega partnerstva zgradili javno garažo, ki je sprva stala 9 milijonov evrov, ko so se pojavili aneksi k pogodbi, pa se je pokazalo, da se je cena gradnje dvignila na skoraj 18 milijonov evrov, neznanka pa je, kam in v katere sklade se je skrila razlika, saj je menda doslej, kot je zapisal tednik Dulist, še nihče ni pojasnil.

To ni bila edina zgodba, ki je razjezila prebivalstvo. Mestu, ki je bilo eden od tako imenovanih javnih partnerjev v projektu, se obeta, da bo ostalo brez milijona evrov. Zasebni partner, menda nič kaj finančno dobro stoječa družba Midia grupa, namreč od mesta zahteva denar, saj je to družbi »zaradi nekaterih postopkov onemogočilo zaslužek«. Primer je končal na arbitražnem sodišču pri Hrvaški gospodarski zbornici. Zaslišanja so končana, vsi pa pričakujejo razsodbo, po kateri bi utegnilo mesto Dubrovnik plačati zasebni družbi dober milijon evrov. »No, morda pa tudi nič,« pravijo dubrovniški optimisti, ki so ob začetku gradnje javne garaže v tem mestu, leta 2009, pesimistično napovedovali, »da se to ne bo ­dobro končalo«.